Obvestilo

Andreja Jernejčič, popotnica: prepustite se toku, užijte trenutke

Andreja Jernejčič, doma z Rakeka, je po izobrazbi novinarka, ki je svojo poklicno pot združila s potovanji, s katerih se nam oglaša prek svojega bloga Adventorous journeys. Andreja je svojčas z avtorskimi prispevki dejavno sodelovala tudi z mediji v naši regiji in Uradom RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Z Andrejo se poznava že več let, v zadnjem času pa se »druživa« zgolj prek družabnih omrežij. Svojo pot je začela v  Indiji, prek Malezije, Nove Zelandije, Avstralije in Havajev prispela do Kanade, kjer sem jo prestregla in … moji radovednosti ni bilo ne konca ne kraja. Pričujoči intervju sem pred kratkim objavila na spletnem portalu Slovenci.si

Od kod tvoja strast do potovanj, odkrivanju tujine? Kdaj si jo odkrila v sebi?

Verjamem, da se nekateri ljudje rodimo s popotniškim genom, ki nas žene po svetu. Mojo strast do sveta sem najprej odkrivala skozi zbiranje znamk. Z zbirateljstvom sem pričela nekje pri šestih ali sedmih letih, ko sem dobila svojo prvo jugoslovansko znamko in album za znamke, kamor sem jih shranjevala. Znamke so bile pred časom interneta moje okno v svet. Potem pa se je počasi začelo, najprej s starši in s šolo, na fakulteti pa bolj v samostojni različici odkrivanja sveta. Potovanja so zame kot neke vrste droga – večkrat kot grem, bolj si želim obiskati nove dežele, spoznati nove kulture in ljudi.

Kako si se odločila, da boš odrinila v svet, postala neke vrste slovenska ambasadorka? Kam te je najprej peljala pot?

Odločitev ni bila načrtna ali hipna, prej bi rekla, da je šlo za neke vrste proces. Dogodek, ki me je najbolj zaznamoval, je bilo prvo potovanje izven Evrope, v Azijo, na Tajsko. Tajska me je očarala s svojim živahnim življenjem na ulici, vonjavami, barvami, ulično prehrano, džunglo, plažami, vsem … Spominjam se, da sem bila tam z najboljšo prijateljico, ki je bila do hrane nekoliko zadržana, sama pa sem poskusila vse, kar so mi ponudili, in jedla, dokler sem lahko!

Vsaka odločitev za potovanje je neločljivo povezana z denarjem. Kako si se znašla – si že prej varčevala, pridobila sponzorje … ?

 Veliko ljudi meni, da so potovanja povezana z ogromno količino denarja, kar seveda ni res, Gre za stvar perspektive in odnosa do denarja na splošno. Gre za prioritete v življenju, ki jih vsak lahko določi sam zase. Jaz sem se znašla tako, da kombiniram več stvari. Sprva nekaj prihranim, da lahko odidem na pot. Potujem bolj v popotniškem slogu, da denarja ne porabim prehitro. Na Novi Zelandiji sem opravljala priložnostna dela. Občasno zaslužim tudi z blogom.

O svojih potovanjih poročaš na blogu Adventurous Jourjeys. Kaj je najprej nastalo: zamisel o potovanjih ali o blogu?

 Seveda je bila najprej ideja o potovanjih, o blogu pa mnogo kasneje. Prebrala sem kar nekaj člankov na temo bloganja, se celo udeležila nekaj blogerskih konferenc, kjer sem se povezala z drugimi popotniškimi blogerji in tako se je pričela moja blogerska pot. Blog je odlična platforma, saj z njo razvijaš številna znanja, kot so pisanje, fotografija, socialna omrežja in tako naprej. Ponosna sem tudi na to, da sem sama in s pomočjo prijateljev postavila svoj blog.

Ali blog tudi tržiš?

 Občasno oziroma priložnostno. Z blogom je mogoče zaslužiti, a z razliko od splošnega prepričanja, da le objaviš nekaj fotografij in besed, je trženja bloga tek na dolge proge. Vložiti je treba veliko ddela, preden lahko blog tržiš. A je mogoče. Najbolje pa je, da lahko prav vsak prične s svojim blogom, tehnologija je danes dostopna vsem in vse, kar morate vedeti, lahko najdete na spletu.

Česa si se na vseh teh poteh o pisanju bloga naučila? Kaj je tisto, kar pritegne bralca?

 Ljudje smo vizualna bitja, tako da vsekakor pritegnejo dobre fotografije, ki blogu dajejo zunanjo podobo. Ljudi pa seveda pritegnejo tudi osebne zgodbe s potovanj, anekdote, kakšne zabavne dogodivščine … Vsekakor je dobro, da blog odseva tvojo osebnost, s katero se ljudje lahko na nek način poistovetijo.

Koliko dni na leto si na poti, katere dežele si doslej že obiskala?

 Vsako leto je drugačno, trenutno sem na poti od januarja 2017. Začela sem v Indiji, potem pa me je pot vodila preko Malezije, Nove Zelandije, Avstralije in Havajev do Kanade, kjer sem trenutno. Obiskala sem med 40 in 50 držav, ne vem točno, saj ne štejem. Poleg tega se velikokrat vračam tja, kjer se dobro počutim. Največkrat sem tako bila v Indiji, na Tajskem in v Kanadi. Nova Zelandija je država, kjer sem ostala najdlje, to je 11 mesecev.

Kako izbiraš destinacije in kako se pripraviš na pot iz ene dežele v drugo?

 Destinacije izbiram po občutku. No, nekaj besede imajo tudi predpisi o vizah, to je treba priznati. Sedaj sem že kar dobra v pripravah na pot. Za nekatere ljudi so tovrstna zadeve stresne, mene zabavajo. Naučila sem se tudi, da v življenju potrebujemo mnogo manj stvari, kot mislimo. Ko moreš vse svoje imetje skrčiti na 23 kilogramov, preden se z ene celine odpraviš na drugo, pošteno premisliš, kaj potrebuješ in kaj je vredno tisto nekaj prostora, ki ga imaš v nahrbtniku.

Katera dežela te je doslej najbolj očarala in katera človeška skupnost najbolj presenetila?

 Vsaka dežela očara po svoje, v vsaki državi se najdejo ljudje, ki te presenetijo v najboljšem možnem smislu, če jim le dovoliš. Trenutno sem najbolj pod vtisom Nove Zelandije. Vse, kar pravijo o Novozelandčanih oz. Kiviji, je res. So najbolj prijazni ljudje na svetu, ki ti bodo priskočili na pomoč, ko je le mogoče.

Ali si uspela splesti trajnejša prijateljstva?

 Seveda. Najboljši del potovanj so prijateljstva. Seveda ne trajajo vsa, a nekatere ljudi sem srečala večkrat, v različnih državah in na različnih celinah, tako da ohranjamo stike, in ko je le možno, se srečamo.

Si doživela tudi nevarne trenutke? Si se kje počutila neprijetno?

 Ne bi rekla nevarne, seveda pa pridejo tudi slabi dnevi. Verjetno tudi pomaga, da se trenutno gibljem v državah, ki sodijo med najvarnejše na svetu. Tudi v Indiji imam dobre izkušnje, seveda pa pazim, kje sem, s kom se družim in tako naprej. Varnost in dobro počutje je vedno na prvem mestu, ne glede na to, kje sem in kaj počnem. Največ slabe volje ponavadi povzročijo kakšni vsiljivi prodajalci ali turistični agentje, ki ti na vsak način želijo nekaj prodati. Ampak to je del potovanj, del življenja. Sčasoma se vsega navadiš in naučiš, kako se odzvati v različnih situacijah. Najboljši nasvet tukaj je, da ohranimo mirno kri.

Kako na potovanjih živiš: kako se prehranjuješ, kje spiš, kako izbiraš prevozna sredstva?

 Prehranjevati se poskušam čim bolj lokalno. Spanje in prevozi so odvisni od destinacije, kjer se nahajam. Na Novi Zelandiji sem si omislila svoje prevozno sredstvo. V Aziji se poslužujem javnega prevoza, ki je izjemno poceni. Rada spim v hostlih, kjer spoznam ljudi z vsega sveta ali pri domačinih, ker tako najlažje spoznaš deželo, ljudi, njihovo kulturo in navade.

Ali si na svojih poteh srečala tudi Slovence, slovenske skupnosti? Nekateri pravijo, da ni kotička na svetu, kjer ne bi srečal Slovenca. Kje te je tako srečanje najbolj presenetilo?

 Res je, slovenski jezik lahko slišiš prav povsod, če le dobro prisluhneš. Taka srečanja me tako ne presenetijo več. Tako sem na plaži v Indiji srečala šest možakarjev, ki so prišli v Indijo na smučanje. To je bilo precej zabavno srečanje, saj niso pričakovali, da bodo srečali Slovenko. Na srečo so bili precej glasni, tako da sem jih hitro opazila. Zelo močna je Slovenska skupnost v Torontu, kjer je precej Slovencev. Seveda pa je Toronto velik in so razpršeni po različnih koncih. Načeloma pa so srečanja s Slovenci vedno vesela, ne glede na to, ali gre zgolj za popotnike ali priseljence.

Kdaj se boš – vsaj začasno – vrnila domov? Kaj boš takrat počela?

 Poleti se vračam domov in takrat bom obiskala vse sorodnike in prijatelje, ki jih nisem videla leto in pol. Predstavljam si, da bo to izjemno veselo in zabavno poletje.

Katere konce sveta imaš v načrtu še obiskati?

 Vsekakor Južno Ameriko, kjer še nisem bila. Rada bi se vrnila tudi v Afriko, kjer nisem bila že vse od leta 2008. Seveda je o načrtih težko govoriti, saj se nikoli ne odvijejo tako, kot sem si zamislila in se spremenijo vsakih nekaj mesecev. Kar je prav, treba se je prepusti toku dogodkov in uživati vsak trenutek.

Koliko časa še nameravaš potovati?

 Žal točnega odgovora nimam. Vsekakor pa, dokler bo mogoče. Mislim, da če je želja dovolj velika, se vedno najde tudi pot do cilja.

Imaš v načrtu svoje vtise nekoč strniti v knjigi?

 Da, čeprav temu ne bi rekla ravno načrt, saj ga še nimam. Ampak ideja vsekakor je. Težko rečem kdaj in kako, ampak ja, vsekakor želim nekoč svoje spomine zbrati v knjigi.

Kaj bi rojakom, ki se odpravljajo na pot po svetu, položila na srce?

 Vsem bi svetovala, naj se povežejo z ljudmi, ki so prehodili ali nameravajo prehoditi podobno pot. Pomembno je imeti ob sebi ljudi, s katerimi se lahko pogovarjaš in deliš svoje izkušnje. Po drugi strani pa bi svetovala tudi, naj ne premišljujejo preveč o prihodnosti in se preprosto prepustijo toku.

 

Blanka Markovič Kocen

Foto: osebni arhiv Andreje J

DCIM100GOPRO

ernejčič

 

 

Ne spreglejte

Romana Pirman: »Vse to sem jaz«

V torek, 1. listopada zvečer, so v Stekleni galeriji  Športne dvorane Logatec odprli razstavo del …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja