Andreja Sterle Podobnik: V gorah se počutim svobodno

V Loški dolini, v knjižnici Jožeta Udoviča Cerknica, enota Maričke Žnidaršič v Starem trgu, smo preživeli nepozaben večer z Andrejo Sterle Podobnik, zmagovalko ultramaratona Everest Trail Race. Andreja ni samo strla svetovno konkurenco, ampak osvojila tudi srca mnogih ljudi, ki smo imeli priložnost spoznati jo.

Stari trg pri Ložu – Kot uvod v predavanje smo si ogledali film o enem najtežjih gorskih ultramaratonov, na katerem tekmovalci v šestih dneh pretečejo 160-kilometrsko razdaljo in 29 000 višinskih metrov. Film je spremljala uglasbljena pesem, ki jo je za Andrejo v spomin na njen veliki podvig napisala njena hči Tia.

Andreja Sterle Podobnik, kandidatka za Slovenko leta, si pred letom dni niti v sanjah ni predstavljala, da bo polnila časopisne stolpce, snemala oddaje, dajala intervjuje …  Urejena, vztrajna, trmasta, energična – je tako rekoč čez noč postala kraljica ljudskih src – ne samo doma, temveč tudi v tujini.

Človek mora imeti cilje

»Za takšen podvig je bistvena povezava telesa in uma,« pravi Andreja, ki je prepričana, da pozitivna življenjska naravnanost krepi telesne zmogljivosti. »Človek mora imeti želje, cilje, sanje.« Kot je povedala, si je polnih pet let želela nastopiti na takšni tekmi, dokler ni lani ta želja dozorela. S soglasjem družine se je prijavila na Everest Trail Race. In se začela neutrudno pripravljati. NI bilo dneva brez treninga, pravi, trenirala je po tri do pet ur dnevno, večinoma v hribih, in vselej sama. Čeprav so jo nekateri svarili pred pretreniranostjo, je vztrajala. Tudi v daljni Nepal se je odpravila sama, kar je bilo zanjo nekoliko nenavadno, saj je doslej vsepovsod potovala z možem.

Omejitve so samo v glavi

Šest dni teka med vrhovi Himalaje, tople dneve in noči, ko se je temperatura spustila do minus deset stopinj Celzija, desetkilogramski nahrbtnik, spanje ali bolje bedenje v šotorih, vstajanje o 5.00 zjutraj, slabo prehrano … vse to je Andreja zmogla z njej lastno vztrajnostjo, ki jo je na cilj pripeljala kot zmagovalko v ženski in drugo v absolutni konkurenci. V gorah se, kot pravi, počuti svobodno. »V gorah si, kar si.« Pred njo je v cilj pritekel samo en moški, domačin.  Na cilju, pravi, ni več čutila utrujenosti, to je začutila šele po mesecu in pol. »Omejitve so samo v glavi,« pravi Andreja, ki psihično pripravljenost postavlja celo pred telesno.

Andreja že kuje načrte za prihodnost. Kot pravi, je ravninski ali puščavski teki ne zanimajo, mikajo pa jo, denimo, Andi. In trdno verjamem, da bo dosegla vse zastavljene cilje.

Blanka Markovič Kocen

Foto: Mario Žnidaršič