Obvestilo

Bomo dopustili, da baročne oltarje v cerkvi sv. Roka v Cerknici požrejo lesni škodljivci?

Podružnična cerkev sv. Roka v Cerknici v predelu Kamna Gorica je v Register nepremične kulturne dediščine vpisana pod številko 1704. Ko je leta 1578 po Kranjskem razsajala kuga, posebno še na Cerkniškem, so več sto mrličev pokopali pri kapeli sv. Roka (Kebe), v prvi polovici 17. stoletja pa na njenem mestu sezidali sedanjo cerkev; njen zavetnik, sv. Rok, je bil včasih eden glavnih priprošnjikov proti kugi.

 Cerkev sestavljajo pravokotna ravno stropana ladja, triosminsko zaključen prezbiterij z banjastim obokom s sosvodnicami in zvonik. Na sklepnem kamnu slavoločne stene je vklesana letnica 1677, na prekladi z bisernim nizom obdanega kamnitega glavnega portala pa 1702.

Cerkniška župnija je bila že v 14. stoletju pridružena kartuziji Bistra pri Vrhniki, kar je formalno naredil oglejski patriarh Ludvik della Torre, vendar do uresničitve ni prišlo takoj in bistriški redovniki na fari še dolgo niso mogli uveljaviti svojih pravic; to se je zgodilo šele 1618., ko je nadvojvoda Ferdinand II. župnijo podelil samostanu (Höfler).

Zlati oltarji

Vsi trije oltarji v cerkvi se uvrščajo med t. i. zlate oltarje. Veliki z bogato rezljanimi stebri (srednja dva tordirana in ovita z vinsko trto) se ponaša s signirano in datirano sliko sv. Roka in Boštjana z Materjo božjo baročnega slikarja Antona Cebeja iz leta 1763. Tudi stranska, pendanta, z rahlo zavitimi stebri z narezanimi progami in (delno ohranjenimi) akantovimi krili levi je posvečen prvemu mučencu sv. Štefanu in desni sv. Jožefu sta odlična, na kar kaže tudi prefinjeno oblikovanje detajlov, npr. prstov na rokah svetnikov, ki so sicer vse odpadle. Gre za tip lesenih, po kamnitih zgledovanih oltarjev, ki jih srečamo nekajkrat v poznem 17. in zgodnjem 18. stoletju na različnih koncih Slovenije (Vrišer). Nesimetrična postavitev polihromiranih nastavkov na menzi verjetno govori za to, da kot celoti nista nastala istočasno; reliefa na antependijih Kamenjanje sv. Štefana in sv. Jožef z Detetom, obdana z ornamentiko zavojev rokokojske školjkovine in akantovih listov, nas opozarjata, da smo že v drugem času, verjetno v sredini 18. stoletja.

Odlične opreme seveda ne gre pripisati naključju. V Cerknici je imel posesti, kot rečeno, bistriški samostan, ki je tu nastavljal tudi cerkniške vikarje. Kot naročnik bi tako prišel v poštev morda najbolj dejaven med njimi, prelat Gregor Črvič (Cervič, Zervizh; župnik v Cerknici od 1660, †1694), ki je dal mdr. sezidati tudi bližnjo cerkev sv. Volbenka (Bolfenka) v Zelšah. V leta 1863 izdani knjižici Cerknica in okolica nekdanjega cerkniškega vikarja Andreja Likarja beremo: »[…] Od gradiča proti Cerknici je peljala vozna pot, ki se imenuje še dandanašnji ‟prelatova potˮ. Tukaj v gradiču na Loškem so prebivali, zlasti po­leti, bistriški prelati, rekel bi, v najprijaznišem kraji cerkniške okolice. Najimenitniši med vsemi prelati jo bil Gregor Črvič. Njegova slava se še zdaj razširja od ust do ust […]«. Bistriškega priorja Ludovika Cirianija, ki je skrbel za kartuzijo kot predstojnik v letih 16521670, je cesar Leopold I. namreč leta 1660 imenoval za cesarskega svetnika, njemu in vsem njegovim naslednikom, priorjem Bistre, pa podelil naslov visokega cerkvenega dostojanstvenika z vodstveno funkcijo – prelata (Mlinarič).

Nujna je čimprejšnja sanacija

Zlasti oba stranska oltarja sta v izredno slabem stanju. Dr. France Stele, starosta slovenske umetnostne zgodovine in konservator, ki je kar nekajkrat v intervalu treh desetletij obiskal cerkev sv. Roka, je že davnega leta 1914 zapisal: »Stranska oltarja oba enaka, zelo razdrapana in črviva, veliko ornamentalnih delov odpadlo in so spravljeni. Treba jih bo tudi prenoviti.« Od takrat so se v dobrem stoletju črvi le še razmnožili in ju zelo vztrajno spreminjajo v prah. Vsi atributi svetnikov so že izginili, koščki kipov, ki jih sama struktura ne zmore več držati in so zato odpadli (npr. roke), ležijo na tleh. Če naj se oltarja (v sicer že zelo okrnjeni obliki) ohranita za prihodnje rodove, je morda še mogoče ujeti zadnji vlak: s saniranjem bi bilo potrebno začeti čim prej, vsaj temeljito zaplinjenje bi bilo potrebno opraviti še letos. Vsakršno odlašanje bo samo povečalo stroške obnove, ko (če!) bo do nje vendarle prišlo.

Cerkev sv. Roka je vključena v t. i. prelatovo pot, ki je, kot rečeno, nekdaj vodila od gradu Loško proti Cerknici, danes pa kot del turistične ponudbe cerkniške občine povezuje cerkve v župniji.

Izbor uporabljene literature in virov

Steletovi terenski zapiski (UIFS ZRC SAZU); Prelatova pot – cerknisko – jezero.si (http://www.cerknisko-jezero.si/o-drustvu/prelatova-pot, avgust 2019); Andrej Likar, Cerknica in okolica. Prijatlom v spomin, Ljubljana 1863; Sergej Vrišer, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, Ljubljana 1976; Ferdinand Šerbelj, Anton Cebej 1722‒1774, Ljubljana 1991; Janez Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem. Zgodovina župnij Stari trg pri Ložu in Babno Polje, Ljubljana 1996; Jože Mlinarič, Kartuzija Bistra, Ljubljana 2001; Janez Höfler, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, Ljubljana 2013.

Simona Kermavnar

 

Slikovno gradivo 

Fragment svetnikove roke (foto: Simona Kermavnar)

Levi svetnik (apostol?) severnega stranskega oltarja: desna roka je odpadla v celoti, leva zgornja stran obraza požrta od črvov (foto: Simona        Kermavnar)

Svetnik (apostol?), izrez (foto: Simona Kermavnar)

Ostanki kiparske opreme oltarjev (foto: Simona Kermavnar)

 

Ne spreglejte

Zbor Adoramus na regijskem tekmovanju osvojil zlato priznanje z odliko

Mešani pevski zbor Adoramus iz Logatca je na regijskem tekmovanju odraslih pevskih zasedb v Kočevju …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja