Če ne uspeš pokriti stroškov, ne preživiš

Logaško podjetje Matex, ki se ukvarja z izdelavo delovnih oblačil, je eno redkih tekstilnih podjetij, ki jih gospodarska kriza ni zlomila. Še več, lani so za 18 odstotkov povečali prodajo. Po besedah direktorja mag. Miha Mezeta je cenovna politika ključna v boju s krizo, nelojalna in nerentabilna konkurenca pa največji problem dejavnosti. Pred kratkim so zbudili pozornost z razobešenjem neuradno največjih delovnih hlač na svetu pred logaškim Narodnim domom. Z direktorjem sem se pogovarjala na sedežu podjetja v Logatcu.

Današnji časi so za podjetja v tekstilni branži zelo nehvaležna. Kako premagujete krizo?

Drži, časi so dejansko slabi, čeprav se v zadnjem letu situacija nekoliko izboljšuje. Pri nas smo bili do leta 2007 zelo uspešni, to je bil čas ugodnih gospodarskih razmer, v letu 2009 pa je šlo navzdol kar za tretjino, tako po prometu kot pri zaposlenih. V zadnjih letih smo se borili. Trenutno nas je skupaj s kooperanti zaposlenih 19. Delamo dobro, lani smo promet povečali za 18 odstotkov, kar ni zanemarljivo, v prvem letošnjem štirimesečju pa še za 12 odstotkov, tako da se nadejam boljših časov. Tudi konkurenčnost Slovenije se je, kot berem, v zadnjem času povišala in je obetajoča.

S krizo se skušamo spoprijeti z izbiro prave strategije, načina dela, kar povezujemo predvsem s kakovostjo izdelkov, in s prilagodljivostjo tako v prodaji kot v sami proizvodnji. Po drugi strani se krizi postavljamo po robu z novimi izdelki, skoraj dve leti dejavno tržimo novo kolekcijo Joker, ki je moderna in deležna velikega zanimanja. Poleg novih izdelkov po zaslugi enega od naših prodajnikov, ki se je ukvarjal z urami, nekaj mesecev prodajamo tudi ročne ure. Dobili smo namreč zastopstvo za dve priznani španski firmi, in sicer Nowley in Potens.

Smo največji proizvajalec delovnih oblačil na Notranjskem ali mogoče kar v pasu od Gorenjske do Primorske. Nekaj je še uvoznikov in tistih, ki organizirajo proizvodnjo v Bosni, a to niso slovenski proizvajalci.

Tudi cenovna politika je ključna v boju s krizo. Če ne uspeš pokriti stroškov in pri enem izdelku zaslužiti en evro, potem ne boš preživel. Cilje je treba postavljati pravilno. Časi res niso taki, da bi cene dvigoval. Pri nas jih ne dvigujemo zato, da bi ustvarjali velik dobiček, ampak da pokrijemo stroške in omogočimo razvoj.

Kako ocenjujete poslovno okolje, v katerem delate, če gledava na regijo?

Problem konkurence je nelojalnost in nerentabilnost, tako  pri velikih kot pri malih. Pri velikih proizvajalcih delovnih oblačil, ki so večinoma že »pomrli«, je problem likvidnost. Denarja nimajo in bodo, denimo, prodajali hlače tudi za 15 evrov, samo zato, da bodo lahko odplačali kredit, najemnino, da lahko preživijo, kar pa uničuje celo dejavnost na srednji, na dolgi rok pa zagotovo. Nerentabilnost pesti tudi mala podjetja.

Poslovno okolje sestavljajo tudi kupci. Imamo veliko stalnih strank, gre za manjše obrtnike in podjetnike, ki zaposlujejo do deset ljudi. To so ljudje, ki se hočejo dobro počutiti, dajo veliko na imidž, vedo, da je ta pomemben za reference. Kupcem tudi veliko pomeni, da dobijo delovne obleke s certifikatom. Za naše kupce je pomembna kakovost, odnos do njih, šele na tretjem mestu je cena.

Kakšna je po vašem mnenju vloga države v tem segmentu gospodarstva?

Zelo slaba. V sedemdesetih letih je bila v Jugoslaviji tekstilna panoga najmočnejša, njen največji segment pa je bil prav v Sloveniji. Toda s prvega mesta smo zdrsnili v propad. Vloga države je zelo slaba, ni nobene strategije in problem je predvsem v podpiranju trgovine s strani države. To je neumnost, država podpira uvoz, trženje, s tem pa zaposli manj ljudi, kot če bi imeli proizvodnjo, plačanih je manj davkov … In potem se vse obrne: ni razvoja, so socialne  težave … Podpiranje trgovine ubija proizvodnjo. To je strateška napaka. Problem pri državi je tudi določanje plač. Naše šivilje so strokovnjakinje. Zašijejo celoten izdelek, od začetka do konca. So res mojstrice.

Problematično je tudi, da javni sektor kupuje v tujini. Preveč je birokracije, papirjev in premalo dela glede na to, da smo delovno intenzivna panoga. Po drugi strani pa nam varstvo pri delu, ki ga država postavlja kot nek normativ, daje neko prednost.

Od kod zamisel za izdelavo največjih delovnih hlač?

To je zamisel Aleša Mezeta, lastnika Matexa, ki sicer ni zaposlen v podjetju. Pred dvema ali tremi leti je namreč na spletu našel novico o največjih kavbojkah. Sklenili smo, da bomo, ko bo nekaj manj dela, naredili največje delovne hlače. A tega dne nikakor ni bilo …. Naposled smo jih le izdelali! Poudaril bi, da je bila avtorica izdelave Andreja Kristan, vodja proizvodnje pri nas. Ona je tista, ki je večino hlač spravila v to, kar so.

S kakšnimi težavami ste se srečali pri tem podvigu?

Težave so nastale že v sami proizvodnji, kako se stvari sploh lotiti, kako blago odrezati. Problem je bil že pri sestavnih delih, na primer široki elastiki. Pa pri krojenju, šivanju. Potem smo v OŠ Tabor Logatec hlače poskusno raztegnili v telovadnici, da smo videli, kaj je treba še popraviti. Problematična je bila tudi postavitev: kako jih sploh postaviti, kako ojačati. Ko smo jih postavili, je začelo deževati, težave je povzročal tudi veter. Spraševali smo se, ali pripraviti hlače za Guinness ali za ogled ljudem. Če delaš za Guinness, je treba narediti čisti desetkratnik določenega izdelka, torej ne sme biti nobenih ojačitev, prešitih žepov, da je stvar lepo videti. Mi smo se odločili, da hlače najprej pokažemo, potem pa toliko prilagodimo, da bi jih lahko dali v Guinness.

Kakšnega odziva ste bili deležni?

Odziv je bil odličen! Ljudem se je na obrazih risal nasmešek, ustavljali so se, fotografirali izdelek … Tega sem bil vesel, čeprav je bilo tudi nekaj takih, ki so komaj čakali, da se bo odtrgala naramnica, kar pa je slovenska folklora. Tudi mediji so hlačam namenili pozornost.

Načrti  za prihodnost?

Hlače bomo razstavljali še trikrat, prvič konec poletja v BTC. Mislim, da bo takrat odziv še boljši.

Besedilo in foto: Blanka Markovič Kocen