Obvestilo

Čez morje na nepoznani Daljni vzhod – razstava, ki odkriva zgodovinske tančice

V Parku vojaške zgodovine so v sredo odprli  novo gostujočo razstavo Čez morje na nepoznani Daljni vzhod: Potovanja pomorščakov v Vzhodno Azijo v obdobju Avstrije in Avstro-Ogrske. Gre za razstavo Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran, katere  avtorica je Bogdana Marinac. Nastala je s pomočjo gradiva, ki ga hranijo Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran ter dediči pomorščakov. Predmete so za razstavo posodili tudi Slovenski etnografski muzej, Pokrajinski muzej Koper in nekateri drugi muzeji.  

Razstava se osredotoča na potovanja pomorščakov avstrijske in avstro-ogrske vojne mornarice v Vzhodno Azijo od 2. polovice 19. stoletja do konca 1. svetovne vojne ter s pomočjo predmetov, bogatega slikovnega in pisnega gradiva iz zapuščin pomorščakov razkriva Kitajsko, Japonsko in Korejo skozi njihovo perspektivo, torej podobo dežel, kakršno so pozneje širili med domačo javnostjo. Predstavljenih je 19 potovanj in čez 30 pomorščakov iz slovenskega etničnega prostora. Večina pomorščakov, ki je dežele obiskala v mirnem času, si je lahko ogledovala kraje ali si poiskala zabavo, nekateri pa so se v domovino vrnili z vojnimi izkušnjami.   Pomorščaki, ki so predstavljeni na razstavi, so z različnih koncev slovenskega etničnega prostora ter različnih činov in strok. Največ je mornarjev in nižjih podčastnikov. Med častniki najdemo kapitana bojne ladje Antona Dolenca, poročnika bojne ladje 2. reda Frana Vilfana, intendantske častnike Viktorja Kristana, Ivana Skuška in generalnega komisarja Ruperta Pivca ter druge. Najvišji čin pa je dosegel veliki admiral Anton Haus, rojen v Tolminu, ki je leta 1901 poveljeval avstro-ogrski vzhodnoazijski eskadri.

Prva avstrijska vojna ladja je priplula v Vzhodno Azijo leta 1820. Tej je leta 1857 sledila fregata Novara, a pogosteje so začele avstro-ogrske ladje pluti v Vzhodno Azijo šele po letu 1869, ko so odprli Sueški prekop in je Avstro-Ogrska sklenila trgovske sporazume s Kitajsko, Japonsko in Siamom. Potovanja vojnih ladij so imela sprva pretežno diplomatske, trgovske, raziskovalne in izobraževalne namene. Na njih so opravljali raziskave znanstveniki različnih družboslovnih in naravoslovnih strok. S pomočjo odprav so bili sklenjeni sporazumi s tujimi deželami ter odprta poslaništva. Nekatere posadke so iskale tudi primerna zemljišča za premogovne postaje ter nahajališča rudnin. Potem ko je Avstro-Ogrska v Vzhodni Aziji odprla konzulate, pa je imela tam skoraj nepretrgoma vsaj eno postajno ladjo, ki je križarila med pristanišči na Kitajskem, Japonskem in v Koreji ter ščitila njene interese in državljane. A kljub pretežno miroljubnim namenom so posadke nekaterih ladij sodelovale tudi v vojaških spopadih. Odredi nekaj ladij so leta 1900 na Kitajskem sodelovali v spopadih  imperialističnih sil proti domačim upornikom – Boksarjem in kitajskemu dvoru. Posadka torpedne križarke Kaiserin Elisabeth pa se je leta 1914 bojevala na strani Nemčije v nemško-japonski vojni v Qingdau na Kitajskem. Po porazu so večino članov njene posadke odvedli v taborišča na Japonskem, kjer so pomorščaki ostali do leta 1919.

Vir: PVZ

Ne spreglejte

Dnevnik za vse aktivne Slovence

Slovenci smo znani kot športno aktivni ljudje. Udejstvujemo se domala v vsem in dosegamo tudi …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja