Novice z Notranjske Povemo vse
Dr. Aleksander Merlo, ginekolog in porodničar, direktor bolnišnice za ženske bolezni in porodništvo in zaprisežen Postojnčan, je ob občinskem prazniku
za pomembne dosežke na področju porodničarstva in ginekologje ter za uspešno delo v ožjem lokalnem okolju, pa tudi izven meja naše države na predlog Sveta KS Postojna prejel naziv Častni občan Postojne. »Ta služba je moje življenje,« mi je povedal ob obisku v »njegovi« bolnišnici, kjer me je navzlic hitremu delovnemu tempu, nenehnemu zvonjenju telefona in pogostemu trkanju na vrata pisarne prijazno sprejel, in to skoraj ob uri, ko sva bila dogovorjena. Ob kavi. Z nasmehom. Tik pred carskim rezom. Kot da bi bil intervju v takih okoliščinah nekaj povsem vsakdanjega.
Če bi primerjali delo v ginekologiji in porodničarstvu pred 30 in več leti z današnjim – kje so tiste ključne spremembe? Na bolje in na slabše …
Dostikrat rečem, da bi naši kolegi, ki so nekoč tu delali, in to dobro, še bili dejavni, bi mislili, da so prišli v norišnico. Odnos med pacienti, odnos med nami samimi, v vertikali in horizontali, je bistveno drugačen, težji. Ko sem začenjal delati v porodništvu in ginekologiji, razen rok in glave nismo imeli dosti več. Imeli smo slušala, kot danes vidite v filmih, za poslušanje utripov ploda, klešče, vakuum za končevanje poroda .. Danes se zdi, da je šla medicina s svetlobno hitrostjo mimo. Včasih nam je pomagala narava, dosti bolj pa smo morali biti osredotočeni na svoje znanje, intuicijo, delo rok in glave.
Ste si kdaj želeli zapustiti Postojno, morda oditi v tujino?
Nikoli, vedno sem bil »lokal patriot«, nekoliko me je od nje odtegnilo le osem »poslanskih let«.
8. oktobra 2015 ste bili odlikovani z redom viteza nacionalnega reda za zasluge, ki ste ga prejeli za svoja prizadevanja pri poglabljanju francosko-slovenskih odnosov. Kaj vam to priznanje pomeni?
Predvsem je bilo veliko presenečenje. Zdravniki nismo vajeni priznanj, ker živimo v zaprtem krogu, kar medicina je. V politiko sem zašel povsem po naključju in nisem prenehal delati kot zdravnik. Sicer bi bil danes brez službe. Ko izgubiš občutek za delo v porodništvu, kjer je rutina zelo pomembna, je lahko velik problem.
Vas je presenetilo, da je vaše zasluge po Franciji naposled prepoznala tudi Občina Postojna, ki vas je pred kratkim imenovala za častnega občana?
Nikoli nisem imel lokalnih interesov, ni me zanimalo, da bi bil, denimo, župan. Mogoče so se bali, da bom ugriznil tudi v to. Ampak v Sloveniji, saj veste, se vselej najdejo taki, ki ti truda in delavnosti ne priznajo. Marsikdaj sem dobival po hrbtu in tudi po glavi in sem se utrdil.
Osem let sem bil predsednik prijateljskih skupin med obema parlamentoma, dostikrat so me vabili na svoje prireditve in dobro smo se razumeli z vsemi ambasadorji, ki so takrat službovali v Sloveniji, kakor tudi za zaposlenimi na ambasadah. Imeli smo kar nekaj pacientov, tudi Američanov, Angležev … Vsi so prepoznali, da se v tej ustanovi dobro dela, zlasti na področju porodništva, ki je primerljivo z evropskim in ameriškim. Ženske so videle razliko v kvaliteti in profesionalnosti, kar nam veliko pomeni. Bolj me skrbi, kako bomo vzdrževali ta dober glas tudi vnaprej. In zaradi tega sem se vedno trudi za vlaganje v mladino, v znanje mladine in ne toliko v stene in »mašinerijo«. Delo na mladih smo v Sloveniji v zadnjem desetletju namenjali veliko premalo pozornosti. In glede na to, da sem že ob koncu svoje kariere, me boli, da na tem področju ne bijemo plat zvona. Ne bi smeli izpustiti nobenega specialista. To se nam bo in se nam že zelo negativno obrestuje.
Kako gledate na razvoj občine Postojna?
Neposredno se v lokalne aktivnosti nisem utegnil vpletati. Živim s to svojo službo. Veselilo bi me, da bi se malo spremenili pogoji, da bi mladim lahko več nudili.
Kakšno je ob številnih inovacijah postojnske porodnišnice, kot so, denimo, porod v vodi, z epiduralno anelgezijo … vaše mnenje o aktualni temi porodov na domu – da ali ne?
Na tem področju imam toliko rutine, bil sem za vse novitete, s kolegi na vseh nivojih pa smo se do tega vprašanja izrekli zelo negativno. To je tveganje, ki bi ga ženskam absolutno odsvetoval.
Kam gre porodništvo kot znanost?
Ob nesrečnem primeru pred enajstimi leti in tožbo v zvezi s tem sem večkrat poudaril, da se takim primerom ne bomo nikoli mogli izogniti. Korektno bi bilo, da bi država to načrtovala in ustrezno uredila, da ekipe, ki je imela ta nesrečni dogodek, ne bi pribijali na križ. Narava je šla po svoje. To ni matematika. Vnovič poudarjam, naj bodo Slovenke mirne, ker imajo eno boljših porodniških oskrb na svetu. Ne bo pa se na žalost možno izogniti nesrečnim primerom.
Ste se na odločbo že pritožili?
Bomo.
Kaj bi svetovali nosečnicam?
Zdravo življenje in naj pazijo na težo. Slovenski narod ne živi zdravo. Izjemno veliko število ljudi je, ki ne skrbijo za telesno težo. Ta je zelo visoko rizična zadeva.
Vas politika še mika?
Nikoli me ni. Vanjo sem zašel povsem po naključju.
Iskrena hvala za pogovor.
Blanka Markovič Kocen
Foto: arhiv bolnišnice, Blanka Markovič Kocen
