Obvestilo

Ivici Brenčič februarsko priznanje za življenjsko delo

V počastitev slovenskega kulturnega praznika so v Logatcu tradicionalno podelili februarska priznanja, najvišja občinska priznanja na področju kulture. Februarsko priznanje za življenjsko delo je prejela Ivanka Brenčič, za prijatelje Ivica, Andrejka Mikuž in Simona Kermavnar pa za izjemne dosežke na področju kulture,

Pevska pot Ivice Brenčič se je začela na Osnovni šoli v Gorenjem Logatcu, kjer je vsa šolska leta prepevala v šolskih pevskih zborih. Pri svojih desetih letih se je lotila petja še v otroškem cerkvenem pevskem zboru. Ko ga je prerasla, je nadaljevala s kulturo petja v cerkvenem mešanem zboru Rožnovenske Matere Božje v Gorenjem Logatcu, kjer poje še danes.

Ko je bil pod vodstvom Andreja Logarja v Gorenjem Logatcu leta 1985 ustanovljen društveni Mešani pevski zbor, se je Brenčičeva vključila vanj in v njem pela vseh pet let zborovega obstoja ter se nato pridružila Komornemu ženskemu zboru, ki ga je v Gorenjem Logatcu vodila Simona Molk. Kot ustanovna članica od leta 1987 prepeva pri Obrtniškem mešanem pevskem zboru »Notranjska«, ki mu je pevsko in dejavnostno zvesta vse do današnjih dni. Vzporedno s petjem pri »Notranjski« je celih osem let silno uspešno namenjala svoj zvonki sopran odličnemu Ženskemu pevskemu zboru Tabor pod vodstvom Zdravka Novaka, vse dokler zbor ni potihnil. S svojim glasom še vedno daje poseben zven tudi družinskemu zboru Kuncovih, razširjeni pevski skupini z brati in sestrami svojega moža s Petkovca. S tem zborom se je zapisala tudi v radijski arhiv družinskega petja v Andražu nad Polzelo zbora Tabor.

Ko je med leti 1985 in 1991 v Gorenjem Logatcu delovala igralska skupina, ki so jo sestavljali pretežno pevci, je v več predstavah učinkovito nastopala tudi kot igralka.

Bogat pa je tudi njen prispevek na področju vezenja in klekljanja, saj tako s svojo pojavnostjo in dejavnostjo bogati dragoceno ljudsko izročilo s sodobnejšo ljubiteljsko ustvarjalnostjo. Vse od leta 1973 se uspešno preizkuša tudi z gobelini, premnoge ure pa še vedno preživlja ob vezenju. Izpod njenih rok se je nabralo mnogo vezenih prtov, ki zaljšajo prenekatero družinsko mizo v Sloveniji, pa tudi oltarno mizo v domači cerkvi. Polnih 35 let je prizadevno skrbela za preobleko oltarnega kipa v gorenjelogaški farni cerkvi, zadnja leta pa zaradi težav s koleni tega ne zmore več. Zadnje desetletje umetelno udejanja svoje domiselnosti tudi ob klekljarski buli.

Več kot šest desetletij organiziranega prepevanja je obdobje, ki ga doseže malokdo. Vse to dolgo obdobje sodelovanja v različnih pevskih zborih in skupinah v logaškem kulturnem prostoru, prek nastopov in tekmovanj velja prav gotovo za tehten prispevek k razvoju pevske kulture na Logaškem. Poseben pomen vsemu udejstvovanju dajejo na Logaškem Ivičine  osebnostne lastnosti, ki se izkazujejo v nevsiljivem netenju  pevskega navdušenja in v živem zavzemanju za kakovostno rast in vsestranski napredek pevske kulture.

Ivica Brenčič se je ob podelitvi zahvalila zboru Notranjska za presenečenje in pozornost, svoji družini pa za potrpežljivost ob odsotnosti zaradi pevskih vaj.

Andra Mikuž – srce in duša kresne nedelje v Hotedršici

Andrejka Mikuž je bila rojena leta 1956 v Predgrižah pri Črnem Vrhu, njena življenjska zgodba s številnimi dejavnostmi, ki so povezane s krajem in ohranjanjem kulturne dediščine, pa se odvija v Hotedršici. V kraju jo poznajo kot prizadevno in aktivno ljubiteljico starih navad, predmetov ter ljudskih izročil, vsem pa je bolj znana kot Andra Mikuž.

V samih zametkih organiziranega predstavljanja vasi in običajev med leti 1994 in 1999 je bila nepogrešljiva oseba, gonilna sila in članica Odbora za kresno nedeljo. Ta je predstavljal temelj za kasnejšo ustanovitev Kulturno-turističnega društva Hotedršica. Od ustanovitve društva leta 1999 je kot članica svoje mesto zasedla v upravnem  ali nadzornem odboru, dva mandata je bila tudi njegova podpredsednica. Andra Mikuž vsa leta aktivno in z srcem sodeluje pri pripravi sleherne Kresne nedelje, ki se v občini Logatec izvaja kot tradicionalna prireditev. Njen čas in energija sta usmerjeni v iskanje in pripravo starih rekvizitov, starih primerkov orodja, katerih uporabna vrednost se kot ohranjanje kulturne dediščine predstavi na sami prireditvi. Pomembno se ji zdi, da se o določenem predmetu pove tudi, kako se ga je uporabljalo, kako so predmet shranjevali, vzdrževali in od kje prihaja – kdo je njegov lastnik. Pri rekonstrukciji različnih kmečkih, podeželskih opravil navadno prisluhne in se pogovori s starejšimi ljudmi, ki so bili priča tovrstnim opravilom. V navedenem zaznamo njeno veliko prizadevanje za ohranitev nesnovne kulturne dediščine, ki označuje in zaznamuje prostor ter pretekli čas v občini Logatec.

Nepogrešljivi so njeni arhivi o dogajanju v vasi in občini, ki jih z veliko skrbnostjo dopolnjuje in hrani. Marsikdaj z dokaznim materialom odgovori na vroče polemike med sogovorniki – kdaj se je kje in kaj zgodilo. Čeprav bi jo lahko označili kot krajevno arhivarko, ki skrbi za slikovno in pisno ohranjanje preteklosti, pa se Andra Mikuž zaveda, da je za nadaljevanje snovne in nesnovne kulturne dediščine pomembno, da jo prenesemo na mladi rod.

Simona Kermavnar z izjemno monografijo k ohranjanju kulturne dediščine

Umetnostna zgodovinarka Simona Kermavnar se posveča predvsem umetnostno-zgodovinsko topografskemu delu, v zadnjem času pa precej raziskuje dediščino umetniškega liva v Sloveniji, v svojih krajših prispevkih opozarja tudi na ogroženo kulturno dediščino.

Svoja raziskovanja objavlja v strokovnih in znanstvenih publikacijah, zbornikih in knjigah (Kronika, umetnostnozgodovinske topografije – ki jih izdaja Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Stelèta ZRC SAZU, Dolenčev zbornik, Vrhniški razgledi).

Raziskovalno delo na področju litoželezne dediščine je lani zaokrožila v publikaciji Litoželezna dediščina v zahodni, osrednji in južni Sloveniji. V monografiji se avtorica posveča prezrti litoželezni dediščini – od vodnjakov, pitnikov, ograj, javnih spomenikov do pokopaliških križev, nagrobnih spomenikov itd.

Litoželezni izdelki 19. in prvih desetletij 20. stoletja so rezultat industrijske revolucije. Zaradi serijske izdelave so bili (in so še sedaj marsikdaj) neprimerno in nestrokovno obravnavani, zlasti po drugi svetovni vojni je bilo veliko odstranjenih in uničenih.

Kermavnerjeva je s pričujočo monografijo utemeljeno opozorila na vrednost, lepoto in pomen ohranjanja tovrstne dediščine za zanamce. S »filigransko natančnostjo« strokovno opisuje posamezne litoželezne izdelke, ob njih pa izvemo še pomembne podatke o rodbinah, livarnah, financerjih, krajih in dogodkih, ki so povezani z izdelki. Številne zgodovinska dejstva bi lahko prešla v pozabo, če jih Kermavnerjeva ne bi raziskala in osmislila. Iz tega vidika ima knjiga tudi velik domoznanski pomen za obravnavane kraje, torej tudi za Logatec z okolico, saj v njej predstavi med drugim tudi zgodovino vodovoda v Logatcu in s tem povezano javno opremo (pitniki, vodnjak), nagrobne in pokopališke križe.

Knjiga, bogato opremljeno s fotografijami in navedeno literaturo, je izšla s pomočjo Občine Logatec. Izdala jo je založba En – dva – tri iz Logatca, uredila jo je Logatčanka Špela Fortuna, oblikovala Branka Smodiš in lektoriral Aleš Učakar. Slednji je bdel tudi nad prepisi ulitih napisov v nemščini 19. stoletja na litoželeznih ploščah in spomenikih.

Delo presega občinske meje. Monografija Litoželezna dediščina v zahodni, osrednji in južni Sloveniji osvetli, kot rečeno, tudi segment kulturne dediščine na Logaškem in izpostavi tudi njeno vpetost v širši, srednjeevropski okvir. Iz dela Simone Kermavnar je čutiti njen namen: opozoriti lokalno skupnost na domačo kulturno dediščino in jo z njo čustveno povezati, kar je pomembno tudi za naslednje generacije.

Zato gre Simoni Kermavnar, na predlog Gvida Komarja, Februarsko priznanje za izjemne dosežke na področju kulture za leto 2021, in sicer za izjemnost stvaritve kulturno umetniškega dela – monografija Litoželezna dediščina v zahodni, osrednji in južni Sloveniji.

 

Blanka Markovič Kocen

 

Ne spreglejte

Linhartovih 60 v Postojni

Pred vrati je začetek že 60. Linhartovega srečanja, najpomembnejšega srečanja ljubiteljskih gledaliških skupin v Sloveniji in …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.