Obvestilo

Iz postojnske kulturne dediščine: prezrti nagrobni plošči na postojnskem pokopališču

Proti jugu orientirana kapela sv. Lazarja sredi obzidanega postojnskega pokopališča se prvič omenja leta 1819, sedanja neoklasicistična stavba, ki jo sestavljata ravno zaključen prezbiterij in pravokotna ladja z inkorporiranim zvonikom, pa je bila sezidana leta 1853. V notranjščini sta v vzdolžni ladijski steni vzidani dve srebrnkasto pobarvani litoželezni plošči, izdelka mariazelske livarne. Gre za nagrobni plošči dveh postojnskih sodobnikov in pomembnih mož, prva (v. 131,5 cm, š. spodnje plošče 75 cm) poštnega mojstra Heinricha von Hueberja in druga (v. 95,5 cm, š. baze 51 cm) župnika Andreja Magajna. V vodniku po umetnostni dediščini cerkva Dekanija Postojna (ur. Luka Vidmar, 2006) iz zbirke Leksikon cerkva na Slovenskem nista niti omenjeni.

Hueberjeva plošča je komponirana iz treh horizontalnih pravokotnih polj, ki se proti vrhu ožijo, krona jo trikotna atika. Osrednje polje z napisom v pisanih črkah obdaja biserni niz, spodaj je signatura livarne fecit k. k. Eisengußwerk bey Mª Celle. Napis v nemščini sporoča, da tu počiva postojnski c.-kr. poštni mojster Heinrich Ritter von Hueber, ki je umrl leta 1819 v štiriinosemdesetem letu starosti (Dem/ Andenken des hier ruhenden/ Heinrich Ritter von Hueber/ kaiserl. königl. Postmeister in/ Adelsberg/ Gestorben am 6. September 1819/ im 84. Jahre seines Alters).

Postojna je bila zaradi velikega prometa po »cesarski cesti« pomembna točka, kjer se en krak odcepi na Reko, drugi pa gre do Trsta. Tu je bila tudi pomembna poštna postaja, katere dolgoletni upravitelji so bili von Hueberji. Funkcija je zahtevala dober gmotni položaj, ki je omogočal posedovanje prostorov za opravljanje storitve in tudi dovolj prostora za vzdrževanje poštnih voz in konj ter hlapcev za njihovo oskrbo. Heinricha pl. Hueberja omenja zapis v Letnem poročilu čveterorazredne ljudske šole v Postojni iz leta 1886, ki je ponovljen v Postojinskem okrajnem glavarstvu (1889) v zvezi z dogodkom v času prve francoske okupacije: Leta 1797 pridrveli so Francozi na Notranjsko. Dne 27. marcija odvzamejo na Razdrtim Postojnsko pošto, namenjeno v Trst. […]. Nenadoma pa nastane v Postojni velik strah med tukajšnjimi prebivalci; uradniki zbeže in posestniki poskrijejo se v bližnjih gozdih in hribih in tudi avstrijski vojaki zapuste Postojno. V trgu ostanejo le župnik Venigar, poštar H. pl. Hueber, pisar Schäber in revnejši ljudje, ki niso posedli niti najmanjšega imetja. Poročilo nadaljuje, da je naslednji dan v Postojno vkorakal sam general Marat, omenjeni trije gospodje so ga šli pozdravit in on jih je prijazno sprejel. 2. aprila so Francozi Postojno zapustili in se odpravili proti Ljubljani. (Francoska armada pod poveljstvom Napoleona Bonaparta je namreč pri zasledovanju avstrijske armade v smeri proti Dunaju 16. marca tega leta prekoračila reko Tilment v Italiji in se pomikala proti vzhodu; premirje med vojskama pa je bilo sklenjeno 18. aprila).

V zgornjem polju Hueberjev grb flankirata poštni trobenti. Trikotna atika je na sredini okrašena z dvema palmovima vejicama, simboloma zmage, in s fleur-de-lis, pod tem teče friz iz akantovih lističev; iz antike izvirajoči ornament simbolizira večno življenje in nesmrtnost. Sredi spodnjega kaneliranega polja je kadilnica, iz katere se vije dim kadila, ki simbolizira v nebo se dvigajoče molitve vernikov. (Mimogrede, v isti kapeli je zraven desno kamnita nagrobna plošča Heinrichovega sina Wolfganga (1775‒1847), ki je bil prav tako poštni mojster v Postojni).

Magajnovo litoželezno ploščo sestavlja z bisernim nizom obdano napisno polje z enako signaturo livarne kot pri zgoraj navedeni plošči, krona jo luneta, v kateri je upodobljen kelih s hostijo z napisom IHS, obdan z nekakšnima cornu copiae, pod njo je friz iz akantovih lističev. Na podstavku je upodobljena lobanja s prekrižanima kostema, obdana s stiliziranima cvetovoma anemone, cvetlice, ki simbolizira prezgodnjo smrt. Andrej Magajna, tretji postojnski župnik (z izločenjem iz slavinske je bila postojnska župnija ustanovljena leta 1793), je bil izvrsten pridigar in med ljudmi zelo priljubljen, a je umrl mlad, pri komaj šestintridesetih letih. Z metuljema flankiran napis je v nemščini (Dem/ Andenken des Herrn/ ANDREAS MAGAINA/ kaiserl. königl./ Pfarrers zu Adelsberg/ Gestorben am 18 ten Nov./ 1818/ im 36 ten Iahre seines/ verdienstvollen/ Alters).

Jezik napisov na litoželeznih nagrobnih ploščah (in nagrobnikih sploh) je pri nas do 2. polovice 19. stoletja skoraj izključno nemški ali latinski, kar ne preseneča, saj imamo opravka v glavnem z nagrobno opremo elite, ki večinoma ni bila slovenskega rodu; če pa je bila, je večinoma prav tako preferirala tuj, nemški jezik. Osebne simbole, med katere spadata v primeru prve plošče poštni trobenti, pri nas na nagrobnih spomenikih in ploščah redko srečamo. Izjema so osebni simboli duhovščine, saj je npr. kelih s hostijo kot znamenje duhovniške službe precej običajen.

Kot sporočata signaturi, gre za izdelek avstrijske oz. štajerske livarne Mariazell (Gusswerkpri Mariji Zell, Mariazeller Werk), ki jo je leta 1742 ustanovil opat benediktinskega samostana St. Lambrecht, Eugen von Inzaghy (1689‒1760). Višek njenega delovanja je bil med letoma 1810 in 1875, do razpusta leta 1899 pa je le še stagnirala. Pomembnejša dela so podpisovali bodisi z inicialama M. C. ali M. Z., lahko pa tudi z reliefom mariazelske Matere božje. Nagrobne plošče so bile običajno podpisane podobno kot na tu predstavljenih, glavnina njihove proizvodnje pa je bila okoli leta 1820. V ta čas sodita tudi postojnski plošči, kar tudi verjetno pomeni, da sta bili v kapelo s pokopališča preneseni naknadno.

Simona Kermavnar

Slikovno gradivo

1. Postojna, p. c. sv. Lazarja, nagrobna plošča Heinricha von Hueberja (foto: Simona Kermavnar)

2. Detajl s signaturo livarne (foto: Simona Kermavnar)

3. Postojna, p. c. sv. Lazarja, nagrobna plošča Andreja Magajne (foto: Simona Kermavnar)

Izbor uporabljene literature

Letno poročilo čveterorazredne ljudske šole v Postojini, Postojna 1886, str. 13, 16.

Postojinsko okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski opis, Postojna 1889 (ponatis 2003), str. 13.

-Peter von Radics, Die k. k. Post in Krain und ihre geschichtliche Entwickelung, Laibach 1896, str. 55‒56, 102‒103.

-Inge Woisetschläger, Der Eisenkunstguß und das Gußwerk Mariazell, v: Erz und Eisen in der Grünen Mark. Beitrage zum steirischen Eisenwesen (ur. Paul W. Roth), Graz 1984, str. 281‒291.

-Petrissa Neureiter, Der Mariazeller Eisenkunstguss 1742‒1899, Giesserei Rundschau, 50, 11/12, 2003, str. 258‒262.

-Pokopališka kapela sv. Lazarja v Postojni, v: Leksikon cerkva na Slovenskem. Škofija Koper, 8, Dekanija Postojna. 1, Celje 2006, str. 132‒133.

Ne spreglejte

»Nej Bločana, nej sejma!«

Bloke so bile danes v znamenju tradicionalnega Mihaelovega sejma, ki ga v deželi bloškega smučanja …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja