Leto dni Hiše LJubhospic: drugi začetek je vedno težji kot prvi

Hiša Ljubhospic, ki je ob podpori Lekarne Ljubljana vnovič odprla svoja vrata na Hradeckega cesti v Ljubljani, je sredi februarja zaznamovala prvo obletnico svojega delovanja.  »Vsak začetek je težak, ponovni najtežji,« je ob mojem obisku v tej ustanovi, polni neizmerne topline in človečnosti, dejala sekretarka Maša Maček.

Poslanstvo te hiše, nudenje brezplačne 24-urne celostne hospic oskrbe neozdravljivo bolnim, izpolnjuje ekipa ljudi, ki so v hospicu bodisi delali že prej bodisi so prišli na novo, ter skupina prostovoljcev. O njihovem delu v Hiši, življenju v njej, poslanstvu in odnosu do bolnikov sem se pogovarjala z ekipo, ki so jo tisti dan poleg sekretarke Maše Maček  tvorili še sestra Emanuela, socialna delavka Helena Gregorčič, zdravstveni tehnik Jure Bence in gospodinja Mateja Brus-Žitko.

V Hospicu življenja ne krajšamo niti ga ne podaljšujemo,« je moto hospic gibanja uvodoma izpostavila sekretarka Maša Maček. »To leto je bilo zagonsko leto, imeli smo okvirni plan, ki smo mu skušali slediti in mu svoje dejavnosti prilagoditi.« Prvo leto je bilo po njenih besedah težko, ker je bilo ponoven začetek. »Večji del ekipe je bil utečen že od prej,  svoje izkušnje pa so uspešno prenesli na nekaj novih sodelavcev. Nova pomoč se je zelo hitro vklopila in postali smo učinkovita ekipa.  Tudi prostovoljci, ki so se vključili naknadno, so v hišo prinesli svežino tako sodelavcem kot bolnim.«

Potreben je dodaten kader

Od 1. marca do konca decembra 2016  so v Hišo Ljubhospic sprejeli 71 bolnikov. Po besedah sestre Emanuele, dušebrižnice, je bilo najteže vnovič vzpostaviti mrežo zaupanja, z delom je bilo treba dokazati, da so še vedno hospic, ne pa kaka druga in drugačna ustanova.

Hiša ima 12 enoposteljnih sob, kar je standard v tujini in so ga prenesli v Slovenijo. »To je enako kot prej,  ko je hiša delovala znotraj društva. Potreben pa bo še dodaten kader, če želimo, da bo hiša  zasedena stoodstotno,« dodaja sestra Emanuela.

Zaposleni odkrito drug do drugega

»Zaposleni tvorimo zelo majhno skupnost in težko se je skriti v kot in ne delati,« pove socialna delavka Helena Gregorčič. »Vsak od nas zelo dobro pozna svoje delo, hkrati pa znamo biti fleksibilni in  smo pripravljeni slišati strokovno mnenje kolega. Vsak dan se usedemo in naredimo cilje za vsakega bolnika in njegove svojce.  Takrat drug drugemu ne prizanašamo, vedno si naravnost povemo, kaj si kdo misli. Tudi pri sprejemu ne odloča samo en človek, ampak cela komisija, kjer so najmanj trije člani tima.«

Po besedah Helene Gregorčič zavrnejo le tiste bolnike, ki so še v procesu zdravljenja, imajo kronične bolezni ali bolezni, ki jim je zelo težko napovedati prognozo,  npr. demence, srčne kapi … »Zgodi se, da takega bolnika sprejmemo, a si ta kmalu opomore in potem moramo delati na odpustu, kar je zelo težko.  Z izredno dobro oskrbo jih razvadimo, zato je iz te hiše težko oditi.«

Zaposleni morajo  biti zelo prilagodljivi in delati dopoldne, popoldne in tudi ponoči in ob koncih tedna. Medicinsko osebje je na voljo 24 ur, vsak dan v tednu. Zdravnica je prisotna pet dni v tednu, ob koncih tedna pa je po telefonu dosegljiva ves čas, ponoči in podnevi. Drugi del ekipe je načeloma prisoten pet delovnih dni po osem ur, dostikrat pa se zgodi, da so vsi zaposleni tudi ob sobotah in nedeljah, denimo, ko  imajo kakšne prireditve. »Včasih torej mimogrede pride tudi kakšen 10-urni delovnik,« pravi sestra Emanuela.

Dan v Ljubhospicu

Ob prihodu v službo, v dopoldansko izmeno, ekipa najprej opravi predajo, začetek tipičnega dne v Hiši Ljubhospicu opiše Jure Bence, zdravstveni tehnik. »Seznanimo se s tem, kaj je bilo novega, kakšne so  spremembe, odstopanja … Potem se dogovorimo, kako bo tisti dan potekala nega, ki jo pozneje tudi opravimo.  Sledi zajtrk, bolniki pojedo natanko toliko, kolikor lahko, nikogar ne silimo. Zatem je na vrsti terapija.«

»Pri nas ni urnika. Zajtrk je lahko ob 7.00 ali ob 11.00. Če je pač kdo navajen dolgo spati, mu to omogočimo,« dodaja Helena Gregorčič,  Jure Bence pa: »Če kdo hoče ob enih popoldne zajtrk, ga bo tudi dobil.«

Diete največkrat spregledajo

To pa  je tudi za gospodinjstvo poseben zalogaj, se strinja gospodinja Mateja Brus-Žitko.  »Ko koga sprejmemo, radi vprašamo, kaj želi jesti. Veseli smo, če lahko še kolikor toliko dobro jejo, ti bolniki načeloma povedo, kaj so jedli doma, kaj so imeli radi.« Za zajtrk jim tako pogosto ponudijo kruh s kakim namazom ali sir,  jajce, hrenovko, mlečni zdrob, polento, belo kavo pri starejših ljudeh. »Mlajši se opirajo na novejše ideje, diete, ki naj bi jim pomagale, odločajo se za ekstremno prehrano, npr. samo zelenjavo, posebna semena, olja … karkoli, kar bi pomagalo. Sicer kuhamo kot doma, vedno je kaka juha, pripravljamo meso, priloge, tudi solato. Bolnikom, ki ne morejo normalno jesti, hrano spasiramo.  Ker večina naših bolnikov ve, da bo umrla, si včasih zaželijo tudi česa posebnega,  kar jih npr. spominja na kak dogodek, in če je le mogoče, jim skušamo ugoditi,« pravi gospodinja in dodaja:  »Kar nekaj bolnikov k nam pride z dietami, ampak ker vemo, da so v tej hiši na zadnji življenjski poti, in če te diete niso tako kritične, jih spregledamo. Če si sladkorni bolnik npr. zaželi koščka nečesa sladkega, mu slaščico po posvetu z zdravnico tudi ponudimo. Včasih ima kak moški, zlasti tisti s podeželja, željo po klobasi in čeprav ta za njegov metabolizem in potrebe ni primerna, mu jo damo, vsaj nekaj koščkov …«

Mateja Brus-Žitko ugotavlja, da kemoterapije in podobna zdravljenja pustijo na ljudeh določene posledice. »Pogosto se jim spremeni okus. Včasih mi nekoliko skodrajo lase, ker zaznajo  npr. preveč sladko ali zamenjajo slano s sladkim … Takemu bolniku damo posebej sol. Močno posoljena hrana se mu pač zdi v redu.

Jure Bence:  »Ugodimo tudi npr. strastnemu kadilcu. Lahko kadi, kolikor hoče, vendar zunaj. Enako je z zdravili. Če jih kdo zavrača, tudi če gre za protibolečinsko terapijo, ga ne silimo. Nobena stvar ni za okolje moteča, ker je vsak bolnik v svoji sobi, se počuti kot doma … «

Sestra Emanuela: »Gospodinja tudi peče kruh. Hiša ne diši po dezinfekcijskih  sredstvih, ampak po kruhu in kaki dobri juhi. In navadno je to tisto, kar ljudem spet vzbudi apetit in se prve dni počutijo veliko bolje kot prej. Začasno pač.  Imamo tudi prostovoljko frizerko, ki jih uredi … »

Kot pravi  Maša Maček, so po prvem letu naredili statistiko in ugotovili, da je  povprečna ležalna doba bolnikov v Hiši 25 dni. »To  je povprečje, v resnici pa so bolniki pri nas od nekaj ur  do nekaj mesecev,« dodaja sestra Emanuela.

Za sprejem v Hišo Ljubhospic ni čakalne dobe. »Le toliko, da se uredi dokumentacija. Sicer je pri nas zelo močna fluktuacija, proces prejetja pa je odvisen od tega, kako hitro je dokumentacija pripravljena, kdaj se zdravnik odloči, da je zdravljenje zaključeno, kdaj se svojci strinjajo …  Dostikrat se zgodi, da so ljudje v takšnem zanikanju, da umrejo, še preden pridejo k nam,« pojasnjuje Gregorčičeva.

Glede na to, da je ustanovitelj Hiše Ljubhospic Lekarna Ljubljana, le ta pokriva tudi večino stroškov. Oziroma kot pove sestra Emanuela: »75 odstotkov  donira Lekarna Ljubljana, drugo tudi njihovi donatorji, zelo malo pa dobimo tudi iz manjših donacij,  po 10 eur. Donacije izvajamo na več načinov kar sami, dvakrat smo imeli poziv k donacijam po medijih. Kakih večjih akcij pa v prvem letu nismo uspeli izpeljati.« Kot pravi sestra Emanuela, nekateri svojci donacije na svojo pobudo zbirajo tudi na pogrebih.

Načrti: mreženje in še več strokovnosti

V Hiši Ljubhospic v prihodnje načrtujejo  še eno zaposlitev na  medicinskem delu, zadali pa so si tudi izboljšanje dela na vseh področjih …  Zagonsko leto je bilo najtežje, pravijo zaposleni, drugi začetek  je vedno težji kot prvi, tudi za staro ekipo.  »Načrtujemo tudi strokovno izobraževanje, tako interno kot eksterno, in tudi povezovanje, mreženje z vsemi ustanovami  paliative v Sloveniji. Ker smo zdaj končno prebili tisto nezaupanje, verjamemo tudi v uspešno mreženje, tudi s tujino,  kjer sicer že sodelujejo s Hrvaško in z Avstrijo. »Zelo bi si želeli, da skupnost začuti, da smo tu za njih. Da prodremo v vse pore, v občine in po vsej Sloveniji,« pravi Mačkova, Helena Gregorčič pa dodaja:  »Delali bomo tudi na izobraževanju prostovoljcev in to ekipo širili.«

Za konec so me gostitelji pospremili po prijaznih prostorih Hiše, ki diši po kruhu in je polna barv in prijetnih kotičkov, kjer odženejo strah pred osamelostjo in lajšajo  simptome bolezni in blažijo bolečino. »Pri delu nas vodi človekovo dostojanstvo, ki ga spoštujemo s čuječnostjo razuma in srca do človekove celovitosti,« svoje poslanstvo povzemajo v Hiši Ljubhospic.

Besedilo in foto: Blanka Markovič Kocen