Novice z Notranjske Povemo vse
Združenje borcev za vrednote NOB Logatec, krajevna organizacija Laze, je avtobus izletnikov, večina članov borčevske organizacije, sredi minulega tedna peljalo na Goli otok. Po oblačnem jutru nas je na otoku grelo močno sonce, tak, da smo po uro in pol dolgi hoji po skalovju, med ostanki porušenih stavb, vsaj približno občutili, kako so se počutili zaporniki, ki so po cele dneve prestavljali kamenje in prenašali še druge oblike mučenja. Nekaj o življenju zapornikov smo izvedeli iz krajšega filma, še več pa nam je povedal Slavc Kermavner iz Laz. Naslednja postaja je bil otok Grgur, kjer danes kraljujejo čebele, do srede osemdesetih let prejšnjega stoletja pa so bili tam ženski zapori. Kratek ogled zapuščenih stavb, nato pa kosilu namenjen postanek v Stari Baški. Ob vožnji z ladjico proti pristanišču Krk nam je uhajal pogledat na manjše zalivčke Zlate plaže, kjer pa kopalcev tokrat ni bilo …
Goli Otok so po prvi svetovni vojni prvi »naselili« ruski vojni ujetniki, po drugi pa so ga leta 1946 jugoslovanske bojne oblasti spremenile v strogi zapor. Vanj so po letu 1948 zapirali predvsem »informbirojevce«, torej tiste, ki so simpatizirali s Stalinom, kasneje tudi druge, ki se niso strinjali s takratnim vladajočim sistemom in tudi storilce »navadnih« kaznivih dejanj. Približno 16 tisoč kaznjencev je pustilo vsaj nekaj let življenja na Golem otoku, nekateri viri navajajo precej višje številke, okrog 400 pa jih je tam tudi umrlo. Med 555 Slovenci, kolikor jih je bilo tam zaprtih,so bili tudi ljudje iz naših krajev, med njimi Hribernik Meze, Franc Rupnik in Vojko Rupnik. Leta 1988 so zapor zaprli, ga izpraznili in prepustili zobu časa. Od tedaj otok obiskujejo le še turisti in pastirji z Raba, ki včasih pripeljejo ovce na pašo.
Besedilo in foto: Brane Pevec
