Loška dolina je center sveta!

 

 Danes, na prvi šolski dan, se je  z nastopom različnih umetnikov za učence v Loški dolini zaključil še neuradni del festivala Plavajoči grad.  V soboto, na zadnji dan zelo obiskanega dogodka, je pri gradu Snežnik zopet potekalo toliko različnih glasbenih,  gledaliških nastopov, projekcij in inštalacij, da vseh preprosto ne moremo opisati.

Ko odri zaživijo …

Vse skupaj se je začelo v vasi Kozarišče, kjer so dopoldan glasbeniki na dvoriščih vaščanov pripravili kar sedem različnih koncertov in drugih predstav. Popoldan, ko so se premaknili v grajski park, pa je spet oživelo prav vseh 24 odrov. Občinstvo so do »Luoža«, kot se je imenovalo prizorišče pod kupolo, pripeljali udarni bobnarji (na sliki), romantični so posedeli na balah sena v gozdu ušes ali »Nedljesku« ob glasbi Tullare Connors iz Avstralije, sodobna gibalno akrobatska predstava Zirkusa Dada pa je navdušila zbrane v »Podcirkusu«. V atriju gradu so bile na ogled nove zvočne inštalacije, polno tržnico pa so poplavili ogromni milni mehurčki ali bolje rečeno kar mehurji. Iz »Polan«, čisto na vrhu Mito-Loške doline, je v dolino poletel sedemglavi zmaj, ki je s pomočjo uličnih umetnikov bruhal čisto pravi ogenj. Največ ljudi je pritegnil osrednji nastop večera, ko so se spontano združili glasbeniki Etno World Histeria Orcestra, zbor več kot 30 gongistov, različni solisti in recitatorji. Med njihovim nastopom je grajsko pročelje s svojimi čudovitimi slikami spet »polepšala« Francis iz Teatra Libušin.  Pod obokom mostu, ki vodi v grad ali v »Šmorati« je večer nadaljeval Daniel Wall iz Združenih držav.  Občinstvo ga je vzelo za svojega in z njim je pozno v noč prepevalo njegove pesmi. Skupaj je samo v soboto čez 3000 obiskovalcev uživalo v več kot štiridesetih različnih dogodkih. Po koncu uradnega programa glasbeniki niso bili še pripravljeni odložiti svojih inštrumentov. Združevali so se v različne na mestu sestavljene zasedbe, improvizirali in skoraj do sončnega vzhoda zabavali razgreto občinstvo.

 

Nedljesk

Za konec še Happy bones Mitje Solceta

Najvztrajnejši so tako kar počakali na sklepno dejanje Plavajočega gradu v nedeljo dopoldan, ko so lutkovne predstave navdušile še najmlajše. Čisto za konec je na »Cirkuškem jezeru« pod šotorom nastopil še idejni, programski in organizacijski vodja festivala Matija Solce s svojo predstavo Srečne kosti ali Happy bones. Na odru je pustil še zadnje kaplje svojega potu in vse povabil, da se mu pridružijo pri pospravljanju. Ljudje so njegov poziv vzeli kot šalo in se razšli, peščica najvztrajnejših organizatorjev in prostovoljcev pa je do poznega popoldneva poizkušala pospraviti vso infrastrukturo festivala. Ko so bile pobrane še zadnje smeti in se je končala še zadnja predstava cirkusa Soluna so se vsi skupaj odpravili Kozarišče, kjer so glasbeniki in vaščani ob polni luni še dolgo plesali, igrali in si na koncu obljubili, da se naslednje leto spet srečajo.

Zabava za šolarje

Ponedeljek je bil dan za urejanje zadnjih podrobnosti, generalno čiščenje in pospravljanje vsega kar prinese tako velik in obiskan dogodek. Zvečer so si mnogi segli v roko, se objeli in poslovili, nekateri pa so še ostali in danes, kot rečeno na začetku prispevka, zabavali še šolarje v Loški dolini. Da bi bil začetek novega šolskega leta bolj prijeten so ga namreč v osnovni šoli v Starem trgu začeli s kulturnim dnevom. Kot nalašč za Loško dolino, ki je zadnjih deset dni živela in dihala s festivalom.

Zaključimo pa s stavkom, ki vam ga bodo povedali vsi tisti, ki so v preteklem tednu imeli srečo, da so lahko uživali v družbi več kot 300 umetnikov iz vseh sedmih celin: Loška dolina je center sveta!

(MiR)

Foto: Mario Žnidaršič