Mag. Janez Rebec: Prevzem Delamarisa je zgodba o uspehu

Decembra 2009 je z nakupom 100-odstotnega deleža lastnik družbe Delamaris postalo podjetje Pivka Perutninarstvo, d. d., že takrat pa so se odločili, da bodo preselili proizvodnjo iz Izole, saj so bili tamkajšnji prostori že zastareli in dotrajani. Septembra 2013 so se s položitvijo temeljnega kamna začela gradbena dela na Kalu pri Pivki, kjer po besedah Janeza Rebca, predsednika uprave Pivke perutninarstvo d. d. in direktor Delamaris d. o. o., pišejo uspešno poslovno zgodbo, kakršnih v naši regiji manjka. Z mag. Rebcem sem se pogovarjala neposredno po izročitvi 640 kg mesa, ki jih je Pivka perutninarstvo kupila za socialno šibkejše, občina pa je k temu dodala še  in 1230 pločevink raguja (na fotografiji).

 

Kaj je bilo ključnega pomena za odločitev o selitvi Delamarisa v Pivko?

Ključne so bile sinergije, ki smo jih lahko dosegali na skupni lokaciji. Že ko smo kupovali Delamaris, je bilo jasno, da na obstoječi lokaciji ne more ostati in selitev ni bila zgolj želja, temveč nuja. Selitev na Notranjsko se je izkazala za stroškovno in organizacijsko veliko boljšo možnost kot industrijska cona v Izoli, o kateri smo sprva razmišljali.

Kako ste selitev doživljali s človeške plati? Znano je namreč, da se je nekaterim delavcem zdela nesprejemljiva … Ali je selitev terjala tudi izgubo delovnih mest?

V začetku so bili ljudje zelo zaskrbljeni. To je bil prvi šok po objavi selitve. A moram reči, da smo se nanjo zelo dobro pripravili in ob sami selitvi nismo izgubili niti enega delovnega mesta.

Se delavci zdaj vozijo na delo v Pivko?

Stalna ekipa se organizirano vozi vsak dan z avtobusom in osipa zaradi tega doslej ni bilo.

Kako ste v en prostor umestili proizvodnjo oziroma predelavo piščancev in rib? kakšne sinergije ste našli?

Gre za dve popolnoma različni tovarni, skupne pa so infrastruktura, logistika in energetika. Imamo skupno kotlarno, čistilno napravo in skupne službe ter računovodstvo in prodajo. Kar se tiče samega proizvodnega dela, pa sta to dve popolnoma ločeni tovarni. Delavci, ki delajo v Delamarisu in Pivki, imajo svoje urnike, v Delamarisu je glavna sezona za prodajo rib v času posta, v perutninarstvu pa je glavna sezona prav zdaj, ko se med drugim začenjajo pikniki na prostem.

Kolikšna je bila vrednost celotne naložbe v Delamaris in kako ste jo financirali?

Delamaris Kal je zgradil stavbo v vrednosti 6,5 milijona evrov, ko bodo zaključene vse investicije, pa bo skupna vrednost po mojem mnenju dosegla nekaj čez sedem milijonov.

Ali prevzem Delamarisa lahko označite kot zgodbo o uspehu?

Absolutno, to je bila zelo dobra poteza za Pivko, regijo in za Slovenijo. V nasprotnem primeru je namreč vprašanje, kaj bi se zgodilo s tako dobro blagovno znamko, kot je Delamaris. Uspeli smo jo ohraniti in jo nameravamo negovati, da bo dosegla zasluženi nivo.

Koliko ljudi zaposlujete?

V celotni skupini Pivka skupaj z Delamarisom Kal zaposlujemo skoraj 500 ljudi.

Kateri so glavni trgi Pivke Perutnine in kakšno je poslovanje na njih?

Sveže meso tržimo na slovenskem, hrvaškem in avstrijskem trgu, nekaj malega tudi v Švici. 80 odstotkov prodaje ustvarimo v Sloveniji, 20 odstotkov pa v okoliških državah.

Se ozirate še kam drugam, v kakšne bolj eksotične dežele?

Kar zadeva sveže meso ne, tu je krog omenjenih držav primeren. Premajhna družba smo, da bi se ozirali na velike razdalje. Hočemo neko vzdržno rast, za katero imamo dovolj izzivov na obstoječih trgih. Največ smo naredili  Hrvaškem, saj so se nam z vstopom sosede v EU ti trgi odprli.

Je Delamarisova skuša z zelenjavo še vedno vaš najbolj prepoznaven izdelek?

Absolutno, je nekaj posebnega, tu smo »unikum« v svetu.

Nekaj tovarn vas je že hotelo kopirati. Kako ste ukrepali?

Kar nekaj takih poskusov je bilo, celo tovarne v Nemčiji so nas kopirale, a nam po kakovosti nihče ni prišel blizu.

Kako ocenjujete položaj Pivke perutninarstva na evropskem tržišču?

Izvozno je najbolj izpostavljen Delamaris. Če gledamo samo pločevinke, ima prek 50 odstotkov izvoza, najmočnejši je avstrijski trg, imamo pa še velik potencial širitve. Seveda je potrebno veliko vlaganja, za vsak trg posebej; vedno je prisotno tveganje, ali bo uspelo ali ne. Osebno sem optimist, saj imamo tudi izvozno licenco za Rusijo in ZDA. Težko rečem, kje so omejitve, trenutno delamo samo v eni izmeni, a mislim, da moramo zagnati vsaj še drugo izmeno.

Kakšne poslovne rezultate ste dosegli v preteklem letu in kaj pričakujete letos?

Lanski rezultati so bili v primerjavi s predlanskimi, pričakovano, nekoliko slabši, kar pripisujem prodoru na hrvaški trg in večjim vlaganjem v marketing. Rasli smo na vseh programih, predvsem smo zadovoljni, da smo zrasli na programu Delamarisa. Če torej potegnemo črto, smo z rezultatom zadovoljni.

Čisti prihodki od prodaje Skupine Pivka v letu 2014 so večji za 12 odstotkov, dobiček pa znaša 639.000 evrov.

Poslovno okolje v Sloveniji ni spodbudno. Kaj bi bilo po vašem mnenju treba narediti, da bi se to stanje izboljšalo?

Največja kritika tega okolja je nefleksibilnost zakonodaje, ki je precej toga, delo pa obremenjeno. Ker smo delovno intenzivna panoga, nas to zelo prizadeva. Ljudje vedno gledajo neto plačo, a če pogledamo razkorak med bruto bruto in neto plačo, mislim, da smo »unikum« v Evropi. Ljudem bi morali prikazati, kaj vse se plačuje za te plače, koliko so obremenjene … Čas je, da se to sprosti. Da ljudje več dobijo in sami razpolagajo s tem denarjem, čeprav s kakšno pravico manj. Tako bi se končno izvili iz začaranega kroga, ki ga zdaj doživljamo, da ljudje primerjajo plače z Italijo, Avstrijo, z vsemi okoliškimi državami, kjer pa so pravice dosti manjše kot pri nas.

Blanka Markovič Kocen

Foto: Simon Avsec