Novice z Notranjske Povemo vse
Postojnčan Marjan Vilhar je zapriseženi tekač. Ultramaratonec. Prejšnji mesec se je udeležil teka Magredi Mountain Trail 100 mile. »Na razdalji 160 kilometrov je bilo treba premagati 7.700 metrov nadmorske višine. Trasa teka skozi nekaj najlepših pokrajin severovzhodne Italije je zelo zahtevna, tekli smo po kamnitih in travnatih poteh, skalah, hribih, skozi stare vasi in še veliko več…« je med drugim povedal za portal Novice z Notranjske.
Tek postaja tudi med Slovenci vse bolj priljubljena oblika rekreacije. Kakšni pa so bili vaši motivi, da ste se začeli z njim ukvarjati in koliko časa že tečete?
Opažam, da tudi Postojnčani vse več tečejo. Ko sem pred nekaj leti tekal po postojnskih ulicah, sem bil sam, nisem srečeval drugih tekačev. Sedaj se je to spremenilo, v večernih urah vedno srečam še kakšnega rekreativca. Zdi se mi lepo, da se ljudje rekreirajo in tako skrbijo za svoje počutje. Sam sem začel teči pred dobrimi šestimi leti, ker sem opazil, da sem počasen, malodušen in preživljam preveč časa na kavču. Rad diham svež zrak, raziskujem okolico, pobegnem iz vsakdanjika. Življenje s tekom postane malce bolj živahno in nekoliko bolj intenzivno, kar mi je všeč. Če pretečem nekaj kilometrov, se bolje počutim in tako se je začelo …
S čim se sicer poklicno ukvarjate?
Zaposlen sem pri podjetju Postojnska jama in sem izredno hvaležen nadrejenim, ki mi glede na to, da delam na področju turizma, včasih omogočijo tudi prost konec tedna, ki ga lahko namenim tekmam.
Pred kratkim ste nastopili na teku Magredi Mountain Trail, 100 milj. Kakšni so vaši vtisi?
Na teku sem nastopil drugič. Lani sem se dobro spoznal z zelo zahtevno traso tega teka, ki deloma poteka ponoči, kar je zahtevalo zbranost v soju luči in pri veliki utrujenosti gredo lahko stvari hitro narobe.
Dosegli ste imeniten rezultat, 10. mesto – kakšna pa je bila konkurenca? So bili tudi na tem teku najboljši temnopolti tekači? Čemu to pripisujete?
Cilj vsakega tekača, ki se poda na takšen tek, je nedvomno ciljna črta, velikokrat je rezultat drugotnega pomena. Vseeno pa sem na 10. mesto s časom 27h 15 minut ponosen, saj sem ga od lani izboljšal za 7 ur in 42 minut. Konkurenca je vedno zahtevna, saj se na takšno progo podajo samo dobro pripravljeni tekači. Če nisi stoodstotno pripravljen ter dvomiš v svoje sposobnosti, potem ne prideš daleč. Nastopili so ne le tekmovalci iz Evrope, ampak tudi oddrugod, na startu jih je bilo 190. Spomnim se, da sem prvih nekaj kilometrov tekel s tekačem iz Avstralije. Zanimivo, na tem teku ni bilo temnopoltih tekačev. Morda zato, ker je bila nagrada za prvo mesto kratka majica in sponka za hlače.
Kakšne priprave so potrebne za ultramaraton? Kako ali predvsem koliko trenirate?
Kaj je sploh to, »ultramaraton«? Na kratko »ultra« je vsaka razdalja, večja od 42 kilometrov (maraton), najpogostejše so razdalje 50 ali 100 kilometrov. Dirke se odvijajo na neravnih gorskih terenih, velikokrat v težkih vremenskih razmerah, v vročini ali mrazu. Priprave so dolgoletne, zgraditi moraš svojo pot navzgor, postopoma. Začel sem z maratoni, ki pa mi kmalu niso bili več v izziv, poskušal sem teči dlje in tako sem se preizkusil na ultramaratonih. Treniram petkrat na teden, izogibam se asfaltnim površinam in raje tečem v naravi.
Tečete v Postojni, njeni okolici ali kje drugje?
Tečem v okolici Postojne. Žal je zaradi posledic februarskega žledu še vedno veliko gozdnih poti neprehodnih, zato me lahko večkrat zagledate v mestu na ulicah.
Kaj je pri tako dolgih tekih ključnega pomena: kondicija, psihična pripravljenost, prehrana … ?
Skoraj vsakdo lahko z nekaj truda in dobrimi pripravami preteče maraton. Preteči ultramaraton pa ni tako lahko. Pomembne so celostne priprave, od kondicijskih treningov, ki morajo zajemati dolge teke, vzpone, spuste, do psihične pripravljenosti, ki je po mojem mnenju ključna. Zaupati moraš svojim treningom in trudu, ki si ga vložil v priprave. Prav tako moraš prilagoditi svojo prehrano, tako med treningi kot med samo tekmo. Izotonični napitki včasih niso dovolj, ko na primer tečeš 5 do 24 ur ali več.
Po čem, če sploh, se od tovrstnih tekov razlikuje Ljubljanski maraton? Ste tekli tudi tu?
Največja razlika je razdalja, navijači, množica ljudi ob progi in ravna ter asfaltna podlaga, ki mi ni ravno všeč. Na Ljubljanskem maratonu sem bil tudi letos in užival v prireditvi. Na stotine ljudi navija in takšno vzdušje te velikokrat ponese tudi ob manjši krizi, ko ti ne gre najbolje. Vsak, ki je tekel maraton v Ljubljani, ve, o čem govorim. Povsem drugače je na ultarmaratonih. Ko si čisto sam,ob dveh zjutraj, nekje sredi hribov, s svetilko na glavi, to je zame tisti pravi občutek: sam proti zahtevni progi, daleč od množic in natrpanih ulic.
Koliko je po vašem mnenju človek sposoben preteči v enem kosu?
Človeške sposobnosti nimajo meja, meje so samo v nas samih. Ni pomembno koliko pretečeš, pomembno je, da v tem uživaš.
Kam segajo vaši cilji?
Nisem bil rojen z nobenim posebnim talentom, nikoli nisem bil nadarjen za karkoli, vedno sem moral za dosego ciljev delati. Dokler je moje srce še v teku, dokler še čutim strast do tega športa, se ne bom ustavil. Vedno poskušam iti preko svojih meja. Če tega ne delaš, če ne zahtevaš vedno več od sebe in se učiš iz napak, ni napredka. Večina tekačev si želi, da bi šli hitreje, jaz si želim iti dlje.
Blanka Markovič Kocen
Foto (ultramaraton v Italiji)o: arhiv M. V.
