Metod Lampe je častni občan Cerknice

Občina Cerknica je ob občinskem prazniku minuli konec tedna v tamkajšnjem kulturnem domu podelila občinska priznanja. Bronasti taborski znak so prejeli Cvetka Šavel, Viktor Ponikvar, Mojca Weber in Janez Škrlj, s srebrnim taborskim znakom so bili nagrajeni Društvo notranjskih kulturnikov Krpan Cerknica, Jelka Lekše in Franc Penca, zlati taborski znak sta prejeli dr. Marija Makarovič in Jožica Mlinar. Župan občine Cerknica Marko Rupar je priznanje 12. junij podelil Matjažu Štefanu. Poseben pomen je letošnji podelitvi občinskih priznanj pridala razglasitev častnega občana. To je postal Metod Lampe.
Na prireditvi, ki jo je povezovala Vesna Telič Kovač, so nastopili Lan Meden, Tim Jurkovič, Silvana Orel Kos in Barbara Camille Tanze.

BRONASTI TABORSKI ZNAK

Cvetka ŠAVEL, prejemnica bronastega taborskega znaka, je že dva mandata članica Območnega odbora Rdečega križa Slovenije, Območnega združenja Rdečega križa Cerknica-Loška dolina-Bloke. Pred izvolitvijo na to funkcijo je bila v humanitarno organizacijo vključena kot prostovoljka in je spoznala ljudi v svojem okolišu. V organizaciji Rdečega križa Slovenije je bila zaposlena vse do upokojitve. Pri svojem delu tako po službeni dolžnosti kot prostovoljka se je soočala z velikimi dogodki in nesrečami – poplave, prihod beguncev in vojnih ujetnikov, osamosvojitvena vojna …

Njeno humanitarno delo je prepoznavno v krajevni organizaciji RK Cerknica, saj si prizadeva sodelovati v vseh programih in pri dejavnostih. Ne pozna besede ne morem, nimam časa ali to se pa ne da. Vedno je znala poiskati rešitve za pomoč ljudem. Je zelo komunikativna oseba, ki si vzame čas, da z ljudmi poklepeta, prisluhne njihovim stiskam in težavam, jih spodbudi … Kljub temu da ni domačinka, z možem sta živela v Domžalah in čez vikende prihajala na vikend na Goričice, se je spoprijela z izzivi, želela spoznavati naše okolje in ljudi ter se trudila lajšati njihovo stisko. Vsako leto obiskuje vse starejše nad 80 let in jih obdaruje ob novem letu, pobira članarino, deli materialno pomoč, pomaga pri administrativnih delih in akcijah, sodeluje kot prostovoljka pri prevozu starejših v programu Sopotnik. Ljudje se vedno lahko zanesejo nanjo tudi, ko je treba za nekoga sestaviti prijetno pesmico in jo recitirati ob posebnih priložnostih. Nastopanje ji namreč nikoli ni bilo tuje in rada je vodila dogodke. Je tudi zelo ustvarjalna in deluje v društvu Pa-leta. Organizacija Rdeči križ Slovenije in območno združenje zelo cenita njeno delo in pripravljenost pomagati ljudem pri lajšanju njihovih stisk.

Viktor PONIKVAR je vidnejši ustanovni član Polharskega društva (PHD) Javorniki. Je izdelovalec polšjih pasti, ki jih daruje polharjem po vsej Sloveniji in dijakom Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna. V Srednji gozdarski in lesarski šoli Postojna pomaga pri izvedbi polharskega krožka, saj je od leta 2006 inštruktor polharstva. Sodeloval je tudi pri izvedbi inštruktorskih tečajev. Viktor Ponikvar je od leta 2020 tudi častni član Polharskega društva Javorniki, saj je zaslužen, da je PHD Javorniki dobilo status društva, ki deluje v javnem interesu na področju polšjih materialov in lovnih naprav. Je tudi član društva upokojencev in Prostovoljnega gasilskega društva Gorenje Jezero. Kar 25 let sodeluje z Zavodom RS za ribištvo pri reševanju rib. Svoje bogato znanje o kmetovanju, ribištvu, rokodelstvu, polharstvu, dediščini in številne izkušnje, ki mu jih je prineslo življenje ob Cerkniškem jezeru, rad deli in s tem pomembno vpliva na ohranjanje in širjenje izročila. Pri pripravi oddaj nacionalne televizije je sodeloval z Majo Martinčič in Barbaro Renčof, predstavljen je bil v občinskem glasilu občine Cerknica Slivniški pogledi in knjigi o krajih in ljudeh občine Cerknica Od Unca do Zahriba, od Osredka do Laz. Sodeloval je tudi pri opisu naravoslovne Poti ob izvirih Cerkniškega jezera, ki jo je uredil Notranjski regijski park.

 

Mojca WEBER se je pred 13 leti, po preselitvi iz Ljubljane, dejavno vključila v delovanje Kulturnega društva Rak Rakek. Je članica Vokalne skupine Cluster, Mešanega pevskega zbora (MePZ) Rak, likovne in mozaične sekcije. Njen mozaik sposobnosti jo uvršča med neprecenljive članice, saj s svojimi talenti na glasbenem, oblikovalskem, likovnem in literarnem področju močno pripomore k izvedbi projektov in koncertov. S svojim požrtvovalnim delom, samoiniciativnostjo in dobrimi idejami tvorno vzpodbuja tudi druge člane. Je povezovalni člen med različnimi sekcijami društva, sodelovanje pa odobri sadove v obliki uspešno izpeljanih projektov, ki odmevajo tako v domačem okolju kot tudi širše. S svojim udejstvovanjem veliko prispeva k prepoznavnosti kraja in občine. Redno sodeluje na skupinskih razstavah, skupaj z Marjanom Olenikom pa sta postavila tudi samostojno razstavo. Za pevsko udejstvovanje je prejela bronasto in srebrno Gallusovo priznanje. Je avtorica številnih scenarijev za različne prireditve. Velikokrat kreativno oblikuje tudi scenske postavitve. Kot svetovna popotnica je članicam in članom društva svoja doživetja približala v obliki potopisnih predavanj. Mojca Weber pa se kot požrtvovalna in dobrohotna oseba velikokrat izkaže tudi zunaj skupine in društva, saj je vedno pripravljena nuditi pomoč.

Janez ŠKRLJ je s svojimi dejanji pomembno prispeval k izboljšanju kvalitete življenja v lokalni skupnosti. Kar tri mandate je bil predsednik Krajevne skupnosti Begunje. V času njegovega predsedovanja se je v krajevni skupnosti napeljalo telefonsko omrežje, z napeljavo vode iz Koželjskega grabna pa se je izboljšalo vodno oskrbo krajev Bezuljak, Dobec in Kožljek. V času njegovega delovanja je pričelo izhajati Glasilo krajevne skupnosti Begunje za obveščanje krajanov o dogajanju in projektih v krajevni skupnosti. Janez Škrlj je član Zveze borcev (ZB) vse od ustanovitve na našem območju. Od samega začetka, to je že 30 let, opravlja tajniške posle v Krajevni organizaciji ZB Begunje. Dva mandata je bil tudi predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Cerknica, potem je bil osem let, do leta 2020, njen podpredsednik. Vsa leta tvorno in zavzeto sodeluje pri obnovi in skrbi za ohranjanje spominskih obeležij NOB. Zelo dejaven je tudi v Društvu vojnih invalidov Notranjske, kjer je tajnik že 25 let.

SREBRNI TABORSKI ZNAK

DRUŠTVO NOTRANJSKIH KULTURNIKOV KRPAN je nastalo leta 1990 kot strokovno združenje samostojnih kulturnih delavcev ter posameznikov, ki se poklicno ukvarjajo s kulturno umetniško dejavnostjo, kasneje pa je društvo postalo odprto za vse, ki se ukvarjajo s kulturo in imajo veselje do nje. Na področju delovanja društva širi in ustvarja veliko število umetnikov, ki od nekdaj dajejo kulturnemu utripu te pokrajine svoj pečat.

Dela umetnikov so izjemna promocija dežele okoli Cerkniškega jezera. Ustanovni člani društva so na samem začetku z udarniškim delom pridobili in uredili prostore, v katerih danes domuje Galerija Krpan, ki poleg svoje osnovne galerijske dejavnosti sodeluje tudi z drugimi društvi, ustanovami in posamezniki v občini in na ta način, kot stična točka, ohranja vlogo sooblikovalca kulturne identitete kraja. Številna sodelovanja z drugimi društvi in klubi so postala že tradicionalna – sodelujejo z Notranjskih študentskim klubom ob otvoritvi festivala Heksenfest, Big band Cerknica že nekaj let gostuje na vrtu galerije s poletnim koncertom Cerkniško jezzero, tradicionalno je tudi sodelovanje z društvom Pa-leta. Zadnja leta sodelujejo s Kulturnim domom Cerknica v projektu Kino na prostem in z Notranjskim regijskim parkom s ponudbo kakovostnih spominkov.

Društvo je v svojih začetkih združevalo predvsem likovne umetnike, kasneje pa so oblikovale različne sekcije. Danes se člani delijo na likovno, fotografsko, literarno in video sekcijo. Od samih začetkov pa do danes je društvo organiziralo 187 likovnih razstav v prostorih Galerije Krpan, izvedlo številna gostovanja po Sloveniji ter enkrat organiziralo razstavo Krpanovcev na Dunaju. V zadnjih letih v društvu veliko pozornost namenjajo lokalnim rokodelcem.

Društvo je bilo ustanovljeno z namenom, da obogati kulturno delovanje v občini Cerknica in to vlogo opravlja še danes. Bistvena naloga društva ostaja spodbujanje in soustvarjanje kulturne produkcije v najrazličnejših oblikah. Veliko pozornost namenjajo novim generacijam. Mladim članom nudijo tudi pomoč in mentorstvo pri njihovih prvih projektih.

Delo društva je bilo vedno naravnano k bogatenju kvalitete bivanja v domačem kraju, spodbujanju talentov in ohranjanju bogatega kulturnega izročila Notranjske.

JELKA LEKŠE je leta 2014 registrirala regijski medij Notranjsko-primorske novice. Neodvisni medij je ob zagonu nadgradila s spletno novičarsko stranjo. S spletno in tiskano edicijo pomembno prispeva k neodvisnemu obveščanju na območju primorsko-notranjske regije in občine Logatec.

Notranjsko-primorske novice so avtorski projekt Jelke Lekše, odgovorne urednice tiskane in spletne edicije, ki ju izdaja zavod Svit, katerega direktorica je. Medij je vpisan v razvid pri Ministrstvu za kulturo, s članstvom v Medijski zbornici pri Gospodarski zbornici Slovenije. Novinarski kolektiv šteje 15 članov. Štirje redno zaposleni ter enajst pogodbenih sodelavcev skrbi, da enkrat mesečno 24.000 gospodinjstev brezplačno prejme tiskovino. Od novembra 2014 do vključno aprila 2021 je bilo izdanih skoraj 1.750.000 izvodov časopisa, v obeh edicijah pa izdanih več kot 7.700 člankov z vsebinami iz lokalnega okolja šestih občin regije in Logatca. Notranjsko–primorske novice so bile leta 2018 v regiji edini tiskan medij, ki ga je zaradi njegove prepoznavnosti v svojo raziskavo branosti vključila družba Valicon.

Jelka Lekše in sin Toni sta razvila tudi komercialni novičarski portal Na splet po nasvet, registrirano blagovno znamko, za katero sta leta 2018 prejela priznanje Gospodarske zbornice Slovenije za inovacijo.

S spoznavanjem treh stebrov družbe – lokalne skupnosti, gospodarstva in nevladnega sektorja, vrste povezav na lokalni in državni pa tudi mednarodni ravni Lekšetova svoje poslanstvo vidi in udejanja v povezovanju lokalnega okolja, njegovi promociji na državni in mednarodni ravni ter s spodbujanjem povezovanja različnih deležnikov in informiranja o tem. Ravno brezplačna promocija društvenih aktivnosti pa je s stališča družbene odgovornosti izdajatelja medija, pomemben prispevek k boljši družbi tako na lokalni kot državni ravni.

Franc PENCA je član Ribiške družine (RD) Cerknica že od leta 1986. Ribiški izpit je opravil leta 1988. Znanje s področja ribištva je nadgradil z državnimi strokovnimi izpiti za ribiškega gospodarja, ribiškega čuvaja ter izvajalca elektroribolova leta 1996. Za njegovo delovanje na področju ribištva ga je s priznanji že večkrat nagradila krovna slovenska ribiška organizacija Ribiške zveze Slovenije. Tako imenovani Red za zasluge je nazadnje prejel leta 2006. Zaslužil si ga je z več kot dvajsetletnim aktivnim delom pri izvajanju letnih programov RD in za pomemben prispevek pri razvoju slovenskega sladkovodnega ribištva v lokalnem okolju.

Od leta 2007 je Franc Penca aktiven gospodar RD Cerknica. Bdi nad strokovnim delom društva, še posebej pozorno pa nad celotnim procesom vsakoletnega reševanja rib na presihajočem Cerkniškem jezeru. Kljub svojim skoraj 70. letom starosti, svojo funkcijo kot gospodar ribiške družine opravlja z največjim veseljem. Med vsemi člani ribiške družine na letni ravni namreč opravi največje število prostovoljnih ur (več 100). Zadnjih 14 let konstruktivno sodeluje tudi v drugih organizacijah in delovnih telesih RD. S svojim prizadevnim delom in predanostjo ribištvu si je Franc Penca zaslužil tudi častno članstvo v RD Cerknica.

ZLATI TABORSKI ZNAK

Dr. Marija MAKAROVIČ je v več kot polstoletnem raziskovalnem delu, ki ga še zdaleč ni konec, ustvarila izjemen opus, ki obsega več kot 2000 bibliografskih enot, od tega pa več kakor 50 monografij in 400 znanstvenih člankov. Za ohranjanje nacionalnega spomina o načinih življenja Slovencev od konca 19. stoletja je prejela tudi medaljo za zasluge.

Prva slovenska doktorica etnologije se je primarno ukvarjala z oblačilno kulturo. Raziskala je tudi oblačilno kulturo Notranjske in jo leta 1995 opisala v knjigi Slovenska ljudska noša v besedi in podobi: Notranjska: Bloke, Cerknica z okolico, Loška dolina, Vidovska planota. Ko smo spoznali, kako so se naši predniki oblačili v 19. in začetku 20. stoletja, je enajst let kasneje stopila še globlje v notranjsko zgodovino in na podlagi Steinbergovega likovnega dela proučila ljudsko nošo, ki je bila tudi na Notranjskem uveljavljena v baročnem času. Obe ljudski noši sta izdelani in ju lahko občudujemo na nekaterih dogodkih.

V oblačilni kulturni razbira tudi način življenja slovenskega kmeta, ki je bil in je še vedno središče njenega zanimanja in občudovanja. Marija Makarovič nikoli ni bila samo kabinetna etnologinja iz Slovenskega etnografskega muzeja, kjer je bila zaposlena in, čeprav specialistka, se na terenu ni nikoli omejevala, zato je raziskala in opisala številne narodopisne vidike. Omejevala pa ni niti svojih sogovornikov. Ko prebiramo njene zapise življenj posameznikov, vidimo, da si je v pripovedovanju marsikdo olajšal dušo. Zaupanja ljudi na terenu si dr. Marija Makarovič ni priborila le s strokovnostjo. Ključni so njeni veliko razumevanje, neomajna poštenost in izjemno sočutje. Vedno so jo najbolj zanimali zapostavljeni, tisti z največ gorja, pa naj bodo to koroški Slovenci, Kočevarji ali Babnopoljci – Notranjcem, ki so doživeli genocid, je posvetila kar dve knjigi.

V prehitrem in površnem svetu nas dr. Marija Makarovič, ki je sicer najraje samo Marija, s svojim delom vrača h koreninam, kar je prav danes v iskanju mesta pod slovenskim soncem, za Notranjce še kako pomembno. Z zapisanimi pripovedmi in njihovimi strokovnimi analizami nas uči, da še vedno štejejo iste vrednote kot nekoč in nas povezuje. Ne samo njene notranjske sodelavce in tiste, ki jih zanima domoznanstvo.

Jožica MLINAR  se je na začetku profesionalne poti odločila, da je njeno osnovno poslanstvo ohranjanje notranjskega izročila, tako na področju oblačil, plesa, petja in običajev. V okviru službovanja na Območni izpostavi Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD) Cerknica je ta cilj tudi ves čas zasledovala. Jožico Mlinar vodita ljubezen in pripadnost Notranjski, predvsem na tistih področjih, ki so za mnoge le nepomembna zgodovina ali pa že pozabljeno; pa naj bo to oblačilna kultura, staro ljudsko petje ali pa pisanje z jezersko tršco. V svoji karieri je Jožica Mlinar vzporedno z organizacijo različnih delavnic, festivalov, revij, izobraževanj na področju literature, plesa, glasbe, folklore, gledališča, lutkarstva … nanizala številne odmevne projekte. Eden najodmevnejših so bili zagotovo Zelški koncerti. Koncerti so več let potekali kot festival z vrhunskimi glasbenimi umetniki, pa tudi z domačimi glasbeniki, predvsem študenti Akademije za glasbo. Ob raziskavi oblačilne kulture z etnologinjo Marijo Makarovič, ki je trajala dobra tri leta, je dodobra spoznala domačije na Notranjskem. Rezultat njunega dela je knjiga Marje Makarovič o oblačilni kulturi na Notranjskem iz 19. in 20. stoletja. Vpogled v življenje domačinov, ki sta ga dobili med terenskim delom, je pomembno oblikoval tudi nadaljnje raziskave in dogodke. Etnologinja je zapisala in v knjigi izdala življenjepise Babnopoljcev in se temu obmejnemu kraju, trpljenju njegovih ljudi, med 2. svetovno vojno poklonila še v eni knjigi.

Ko so se želeli ljudski pevci z Jezera obleči kot njihovi predniki pred 300, 400 leti, je nastala še raziskava oblačil iz 18. stoletja in izšla v zborniku Pretekla in današnja govorica Steinbergovih likovnih del. Zadnji plod sodelovanja Jožice Mlinar in Marije Makarovič pa je slikanica za otroke, ki je izšla lani.

Jožica Mlinar je s strokovnjaki, društvi, organizacijami in sodelavci, zaposlenimi prek javnih del, izpeljala številne projekte, vsem pa je skupna izvirnost, podpora nastopajočim umetnikom in skupinam ter doslednost pri organizaciji. Pri tem je delovala izjemno povezovalno, saj je vključila različna društva, občine, organizacije in posameznike z različnih področjih, različnih znanj in spretnosti.

 

PRIZNANJE 12. JUNIJ

Matjaž ŠTEFAN je po koncu študija kemijskih ved prvo zaposlitev našel v podjetju Brest. Potem ko je pohištveno podjetje Brest, v katerem je delal, zašlo v težave in stečaj, je leta 1998 ustanovil podjetje Alpod. Matjaž Štefan je priložnost našel v novem materialu – laminatu, s katerim se je med delom seznanil pri nemških partnerjih, in v njem videl priložnost za razvoj. Po enem letu se mu je pridružilo še nekaj sodelavcev, po štirih letih pa še brat, ki je ravno takrat končal študij. Posel se je razvijal naprej in kmalu so se začeli širiti v lastne prostore. V novi, pred desetletjem zgrajeni stavbi v Podskrajniku in štirih hčerinskih družbah zaposluje 108 ljudi (od tega jih 53 dela v Sloveniji), ki ustvarijo po 100.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega. Promet matičnega podjetja znaša 30 milijonov evrov.

Alpod je sedaj največji distributer lesenih talnih oblog v jugovzhodni Evropi. V Alpodu so se na začetku osredotočali predvsem na kupovanje talnih oblog od evropskih proizvajalcev, ki so jih nato prodajali na naših trgih. Pozneje so izdelke postopoma začeli uvažati tudi iz Azije in Južne Amerike, kjer so poiskali ustrezne dobavitelje. S svojo zaščiteno blagovno znamko Floorexperts so začeli prodajo evropskih izdelkov tudi na trgih zunaj Evrope. Ker so trendi na trgu vse bolj specifični in zahtevni, so se odločili še za uvoz polizdelkov, ki jih dokončajo sami glede na želje kupcev oziroma investitorjev. Glavni trgi so, poleg Slovenije, Hrvaška, Italija, Kitajska, Slovaška, Srbija, Češka, Egipt, Hong Kong, Romunija, Avstrija. Poleg tega prodajajo izdelke v še več kot dvajset drugih držav sveta.

Podjetje Alpod je za uspešno delo leta 2008 prejelo Bronasto gazelo Notranjsko-kraške regije, 2015 za Gospodarski uspeh leta v Notranjsko-kraški regiji, 2020 Zlato gazelo Notranjsko-kraške regije in leta 2020 Srebrno gazelo Slovenije.

Biti boljši je vodilo tudi pri vpetosti Alpoda v okolje in njegovem odnosu do družbene odgovornosti. Podjetje tako že vrsto let podpira številne organizacije in društva v lokalnem okolju. Podjetje Alpod je eno od najuspešnejših podjetij v občini Cerknica in kot tak pomemben zaposlovalec in promotor občine doma in v tujini.

ČASTNI OBČAN

Metod LAMPE je rojen Cerkničan. Rodil se je 11. oktobra 1942 v Cerknici.

Otroštvo je preživel z bratom Jožetom in sestro Marjanco, v skrbstvu staršev Silve in Naceta ter stare mame Katarine. Leta 1949 je prestopil prag osnovne šole v Cerknici. Leta 1957 je šel nabirat znanje v Zadar, v škofijsko srednjo versko šolo. Gimnazijo je končal v salezijanski verski šoli na Reki. Po odsluženem vojaškem roku je februarja 1965 prišel na Rakovnik in jeseni začel študij bogoslovja na Teološki fakulteti v Ljubljani.

29. junija 1970 je bil po polaganju rok nadškofa msgr. Jožefa Pogačnika posvečen v duhovnika v Ljubljanski stolnici. 12. junija istega leta je obhajal novo mašo v domači župniji, v Cerknici. Po končanem šestem letniku, 1971. leta je šel za kaplana v Sevnico. Leta 1976 je bil poslan v Župnijo Škofije, kjer je bil tri leta. Leta 1979 se je vrnil na Notranjsko in tu ostal 30 let. V Grahovem se je v tem času zgodilo marsikaj lepega.

Metod je poznan po svojem življenjskem delu in sicer izgradnji cerkve v Grahovem. Z zidanjem cerkve niso rasli le njeni zidovi, ampak tudi most med vaščani in cerkvijo, saj je večina vaščanov sodelovala pri gradnji in marsikdo je po več letih spet našel stik z njo. Na začetku gradnje je marsikdo dvomil v Metoda in v njegovo sposobnost sezidati cerkev, a z njegovo odločnostjo, prizadevnostjo, vztrajnostjo in z božjo pomočjo ter duhovno podporo njegovih staršev, mu je uspelo zgraditi čudovito cerkev. Več let je nedeljo za nedeljo že navsezgodaj zjutraj odhajal maševat po slovenskih cerkvah in nabirat sredstva za gradnjo.

Romanja so bila prošnja za pomoč za izgradnjo cerkve, postavitev župnišča v prvotno stanje in obnovitev še kakšne podružnice. Njemu in vsem faranom je bilo v veliko veselje, da je 11. oktobra 1992 škof msgr. Jožef Kvas blagoslovil temeljni kamen za novo cerkev v Grahovem. Velik praznik je bil spomladi naslednjega leta na tiho nedeljo, ki pa je bila zelo glasna. Nadškof msgr. Alojzij Šuštar je posvetil zvonove in jih dal za glasnike veselih in žalostnih trenutkov. Poseben praznik pa je bil 27. aprila 2000, ko je ljubljanski nadškof, sedanji kardinal msgr. Franc Rode posvetil cerkev in oltar v novi cerkvi. Romar Metod, kot so ga poimenovali ljudje iz slovenskih župnij, se je vedno zahvaljeval za darove, namenjene grahovski cerkvi. Darovalce je tudi vedno povabil v Grahovo. Mnogi so se odzvali in prišli na Notranjsko.

Salezijanski predstojniki so mu dali možnost, da stori kaj dobrega tudi zamejskim Slovencem. Leta 2009 je bil poslan v Italijo, v Mačkovlje. Tudi tam je našel zelo požrtvovalne in goreče ljudi, zavzete za vero, cerkev, župnijsko skupnost in za slovenski narod, ki so svojim duhovnikom v veliko pomoč. Po 10 letih dela v župniji Mačkovlje, od tega nekaj časa tudi v Dolini (pri Trstu) je s 1. avgustom 2019 odšel v salezijansko skupnost na Opčine kot duhovni pomočnik tamkajšnjemu župniku.

Poleg skromnosti ga oblikujejo še dobrota, potrpežljivost, strpnost, vztrajnost, pridnost, ustrežljivost, radodarnost, prijaznost, vedrost, pokornost, pobožnost … Beseda, ki ga najbolj predstavi je dobričina. Vedno je pripravljen pomagati.