Obvestilo

Naziv častna občanka Cerknice tokrat Ljobi Jenče

Praznovanje občinskega praznika je sinoči v Cerknici doživelo vrhunec s slavnostno podelitvijo najvišjih občinskih priznanj. Ob izjemnem sprehodu skozi ljudsko izročilo Notranjske, predstavi, ki si jo je zamislila Ljoba Jenče, je prav slednja postala častna občanka Cerknice.

Olga Braniselj – skrb za človeka ji je na prvem mestu

Bronasti taborski znak sta prejela Olga Braniselj in Joško Cerkovnik. Olga Braniselj je od leta 2005 članica organizacije Rdečega križa Slovenije, Območnega združenja Cerknica-Loška dolina-Bloke. Kot upokojena medicinska sestra z dolgoletnimi izkušnjami z organizacijo sodeluje kot licencirana predavateljica iz prve pomoči. Udeležuje se občinskih, regijskih. državnih in tudi mednarodnih usposabljanj iz prve pomoči, ki jih organizirata Uprava RS za zaščito pred naravnimi nesrečami in Rdeči križ Slovenije. Še posebej jo veseli delo z mladimi. Vodi tudi osnovnošolsko ekipo prve pomoči v Novi vasi. Skrb za človeka ji je zelo blizu, kar izkazuje z vsakoletnimi obiski starejših občanov, sodeluje pri programu za pomoč ljudem in pri preventivnih programih. Olga Braniselj je v sedemnajstih letih delovanja v območni organizaciji Rdečega križa številnim generacijam dala pomembno znanje iz prve pomoči, ki rešuje življenja, ter zlasti ranljivim skupinam pomagala v težkih trenutkih.

Joško Cerkvenik s 450 litri darovane krvi pomagal rešiti številna življenja

Joško Cerkvenik je kri prvič daroval leta 1980 v času služenja vojaškega roka, od takrat pa vsako leto vsaj enkrat daruje kri. V zadnjih letih je prišel na vsako krvodajalsko akcijo, ki je bila organizirana v občini Cerknica. Kri je daroval več kot stokrat, s tem pa je postal tudi vitez krvodajalstva. Naziv poklanja organizacija Rdeči križ Slovenije. Joško Cerkvenik je tako daroval več kot 450 litrov krvi in pomagal tisočim ponesrečenim in bolnim. Pri njegovem poslanstvu krvodajalca mu sledijo tudi žena in otroka, ki prav tako redno darujejo kri. V Sloveniji potrebujemo v povprečju okoli 300 do 350 krvodajalcev na dan, da bolnikom zagotovimo potrebno količino krvi, krvodajalcev pa je samo pet odstotkov prebivalstva. Med njimi je tudi Joško Cerkvenik. Pomaga, ker se zaveda, da je kri nenadomestljivo zdravilo, ki si ga lahko podarimo le ljudje med seboj, in da smo vsi potencialni prejemniki krvi. Ker je krvodajalstvo prostovoljno in brezplačno, se zanj vsak odloči zgolj zato, ker želi pomagati.

Zaradi prijaznosti prodajalk je Delikatesa Cerknica vedno polna

Srebrni taborski znak je prejela trgovina  Žito, poslovalnica Delikatesa Cerknica Kolektiv trgovk v tej  trgovini že več desetletij skrbi, da domačini in tisti, ki se peljejo skozi center Cerknice, vedno dobijo sveže pripravljene prigrizke, sendviče in ostalo. Razlog, zakaj si je kolektiv sploh zaslužil nominacijo, pa je v postrežbi, ki je ne glede na uro, vreme in počutje vedno prijazna, ustrežljiva, nasmejana. Trgovke strankam nikoli ne pokažejo, da imajo slab dan, vedno so pripravljene prisluhniti kupcem, z njimi poklepetati in se pošaliti. Zato ne preseneča, da je trgovina vedno dobro obiskana; dnevno pripravijo več kot 500 sendvičev. Imajo tudi široko ponudbo prehrambnih izdelkov, pretežno slovenskih proizvajalcev. Lahko rečemo, da je prijaznost trgovk v trgovini Delikatesa njihova konkurenčna prednost. Domačnost, prijeten ambient in ponudba so razlogi, zaradi katerih se kupci raje kot v večje supermarkete odpravijo v Delikateso. S kakovostno prodajalno pa se ohranja in živi tudi samo središče Cerknice.

Srebrni taborski znak Robertu Kužniku in Ani Petrič

Robert Kužnik se od leta 2012 ukvarja s kulturno dediščino Maksima Gasparija. Aktivno je vključen v vse dogodke v vasi Selšček, kjer je bil leta 1883 rojen slikar Maksim Gaspari. Leta 2013 je sodeloval pri postavitvi Gasparijevega doprsnega kipa in postavitvi tabel z motivi njegovih razglednic na vseh hišah v vasi. Kužnik Ohranja kulturno dediščino, da slikarja Maksima Gasparija ne pozabijo mlajše generacije in da geslo Vesnanov »Iz naroda za narod« ne zbledi in ugasne.

 Ana Petrič iz Begunj pri Cerknici je direktorica DEOS, Centra starejših Notranje Gorice; predsednica društva Skupaj za starejše; projektna vodja; inovatorka; svetovalka in humanitarka. Že kot otrok je rada pomagala šibkejšim in ranljivejšim skupinam ter hitro prepoznala stiske in se znala nanje primerno odzvati. Ana Petrič je v zadnjih sedemnajstih letih nanizala vrsto pomembnih humanitarnih in medgeneracijskih projektov, namenjenih osveščanju javnosti in pomoči ranljivim skupinam: zbiranje oblačil za ranljivejše Podarim nasmeh dobim; praznično obdarovanje starejših; vsakoletni vseslovenski projekt pisanja pisem in voščil starejšim v prazničnem času Pod njenim vodstvom v centru izvedejo več kot štiristo aktivnosti letno, da lahko starejši resnično živijo in ne le životarijo. Ana Petrič pa vodi tudi inovativni projekt z naslovom Počitnice v zameno za prostovoljno delo, v okviru katerega prostovoljcem za obdobje petih dni oddajo učni apartma v zameno za tri ure prostovoljnega dela. Srčnost in empatijo kaže z izpolnjevanjem želja starejših. Njeno izstopajoče in inovativno delo, ki ni omejeno samo na službeni čas, pa je že večkrat prepoznala širša javnost Ana Petrič z domiselnimi in vključujočimi projekti pooseblja vrednote medgeneracijske solidarnosti in bogati življenja srebrne generacije.

 Zlati taborski znak Juliji Perko, Miroslavu Juvančiču in Branku Gornikui

Miroslav Juvančič, Julija Perko in Branko Gornik so letošnji prejemniki zlatega taborskega znaka. Juvančič je bil v mladosti dejaven v različnih društvih in sindikatih, je pa svoje življenjsko poslanstvo izpolnil v Čebelarskem društvu Cerknica in Združenju šoferjev in avtomehanikov (ZŠAM) Cerknica.Vse od mladosti, ko je očetu pomagal pri prenašanju plemenilčkov z Rakeka na plemenilno postajo v Rakov Škocjan in nazaj, so njegova velika ljubezen čebele. Ker mu je društvena dejavnost že od mladosti veliko pomenila, se je leta 1976 včlanil v Čebelarsko društvo Rakek. V društvu je prevzel različne funkcije, od leta 2011 pa je tajnik društva in nepogrešljiv administrator in organizator vrste dogodkov: čebelarskega zajtrka, razstav, predavanj. Miro Juvančič tako pomembno prispeva k ohranjanju čebelarske dediščine, ki jo v člankih in predavanjih tudi uspešno podaja mlajšim generacijam.

 Julija Perko je univerzitetna diplomirana sociologinja, ki je leta 2014 zaključila tudi študij psihoterapevtske modalitete Realitetna terapija. Na Notranjsko jo je s Kureščka pri Ljubljani pripeljala ljubezen, je pa v novem okolju hitro opazila potrebe po zavodu, ki bi pomagal posameznikom in ranljivim skupinam pri krepitvi psihosocialnega zdravja, nudenju podpore pri premagovanju materialne in socialne izključenosti, mreženju in sooblikovanju skupnosti. Zavod Samostojen si je Julija Perko ustanovila leta 2014; najprej je izvajala le terapevtsko delo, leta 2017 pa se je zavod priključil petletnemu projektu primorsko-notranjskih večgeneracijskih centrov. Vseh uspešno izpeljanih projektov, v katerih je povezala različne organizacije v lokalnem okolju in širše, Julija Perko ne šteje več, so pa gotovo najbolj izpostavljeni Svetovalno-terapevtski center, Večgeneracijski družinski center Cerknica, Center za mlade Petka, Unicefova varna točka in Demenci prijazna točk. Za Julijo Perko je osebno najbolj izpopolnjujoč projekt Preslišan jok izgubljenih/ukradenih otrok, ki so ga v zavodu kot edini v Sloveniji uspeli dobiti na razpisu evropske agencije EACEA in ga zaključili februarja letos. Glavni namen projekta je ozaveščati širšo javnost o ranljivosti in nemoči ukradenih/izgubljenih otrok in opozarjati na kršenje človekovih pravic, še posebej otrokovih, ne glede na državo, režim ali čas.

 Branko Gornik iz Grahovega je podjetniško pot začel leta 1985. Takrat je v družbi prijateljev sanjaril o svojem podjetju. S poslovnim partnerjem in prijateljem Miroslavom Levarjem sta leta 1986 pustila službi na Brestu, se začela ukvarjati s tiskanimi vezji in ustanovila skupno podjetje Elgoline, d. o. o., čeprav od začetka sploh nista vedela, v kaj se spuščata. Pozneje se je pridružil še tretji partner Igor Gornik. Z napredkom se je potreba po tiskanih vezjih večala, danes pa si elektronskih izdelkov brez njih sploh ne moremo predstavljati. Skupna podjetniška pot Miroslava Levarja ter Igorja in Branka Gornika se je leta 1996 sporazumno končala, a posla je bilo dovolj, da sta tako podjetje Elgoline in novoustanovljena Lingva ostala v isti panogi. Podjetje Lingva Branka Gornika se je specializiralo za proizvodnjo prototipnih in maloserijskih tiskanih vezij in pozneje še za proizvodnjo SMD šablon. Ker je Branko Gornik kot lastnik in direktor podjetja pravilno prepoznal potrebo trga po lasersko rezanih šablonah namesto jedkanih, mu je ravno na tem področju leta 2005 z naložbo v nakup prvega laserja uspel največji preboj.

V 25 letih obstoja je Branku Gorniku kot večinskemu lastniku, direktorju in zadnja leta prokuristu z naložbami v tehnologijo uspelo podjetje Lingva pripeljati med evropsko prepoznavne in zaželene proizvajalce tiskanih vezij in šablon, katerih konkurenčne prednosti so kakovost, odzivnost in hitra dostava na vse konce Evrope. Čeprav je Branko Gornik uradno upokojen že deset let, pa si življenja brez podjetja ne predstavlja.

Janu Urbasu za športne uspehe priznanje 12. junij

Jan Urbas iz Dolenje vasi je športni ponos občine Cerknica, saj je eden najuspešnejših notranjskih športnikov, za kar mu gre priznanje 12. junij.

Leta 2010 je Jan Urbas debitiral v slovenski članski hokejski reprezentanci in ji pomagal pri vrnitvi v elitno hokejsko skupino. Jan Urbas je bil leta 2014 v Sochiju član reprezentance na prvih olimpijskih igrah za slovenski hokej. Na zgodovinskem nastopu je odigral vseh pet tekem in dosegel en gol in dve podaji. Slovenijo je zastopal tudi na zimskih olimpijskih igrah v Pyongchangu leta 2018. Jan Urbas pa je bil tudi del nedavnega uspeha, ko je na svetovnem prvenstvu Divizije I-A v Ljubljani slovenska reprezentanca z zmagami nad Madžarsko, Romunijo, Litvo in Južno Korejo osvojila prvo mesto in si zagotovila napredovanje v elitno divizijo.

Za uspehi Jana Urbasa tako na klubski kot reprezentančni ravni se skriva veliko odrekanj, truda, poguma in požrtvovalnosti. Med pridevniki, ki ga opišejo, pa sta tudi srčnost in prijaznost. Vse te lastnosti cenijo njegovi številni navijači doma in po svetu.

Jan Urbas je s svojimi športnimi uspehi pomembno prispeval k promociji slovenskega športa in kot naš občan tudi občine Cerknica. Vsaka tekma, na kateri zaigra, poveže našo skupnost v navijanju in ponosu, da Jan Urbas kot srčen in predan športnik prihaja ravno iz naših krajev.

 Ljoba Jenče, častna občanka: Kdor ima spomin, ima prihodnost

 Ljoba Jenče je pionirka na področju ohranjanja ljudskega spomina Notranjske in Slovenije. Pevka, pravljičarka, zbirateljica, voditeljica vokalnih in pripovedovalskih delavnic živi ob Cerkniškem jezeru. Naravno in duhovno bogastvo Cerkniškega sta jo tako očarala, da se je, čeprav je po poklicu ekonomistka, podala v humanistiko. Od leta 1988 kot svobodna umetnica zbira, raziskuje, poje in pripoveduje iz slovenskega ljudskega spomina doma in po svetu. Gostovala je na šestih celinah. Prisluhnili so ji v palači Združenih narodov v New Yorku, v UNESCO v Parizu, Britanski Kraljevi akademiji umetnosti v Londonu, v Cerkvi Kristusa Odrešenika v Moskvi, Aleksandriji v Egiptu, v templjih v Nepalu.

Na gostovanjih uspe vzpostaviti neposreden stik s prvobitnimi kulturami. Letno je izvedla tudi do 100 nastopov za otroke in odrasle. V posebno veselje ji je, kadar med občinstvom začuti, da se med poslušanjem starih pesmi in zgodb v ljudeh zbudi spomin na naše bistvo, naše duhovne korenine in dediščino prednikov.

Njen opus obsega šest samostojnih zgoščenk in šest zgoščenk, pri katerih je sodelovala z drugimi ustvarjalci. Ljoba Jenče je bila del številnih radijskih in filmskih produkcij. Najodmevnejša je bila Zadnji čoln, dokumentarni film o Cerkniškem jezeru, v režiji Jasne Hribernik, ki je leta 2004 dobil prvo nagrado za dokumentarni film na 7. festivalu slovenskega filma v Portorožu. Z Jasno Hribernik sodeluje tudi v intermedijskem umetniško-znanstvenem globalnem projektu komunikacije s kiti Komunikacija eholokacija. Njen zadnji projekt pa je interpretacija slovenske kulturne dediščine, vpisane na seznam UNESCO – Škofjeloški pasijon in Plečnikova Ljubljana.

V Angliji je opravila šolanje za naravni glas oziroma eterični ton, od leta 2000 obiskuje tudi ure solo petja, sicer pa so njeni najboljši življenjski učitelji ravno pričevalci.

V letih od 2013 do 2016 je ustanovila in razvila izobraževalni center za nesnovno kulturno dediščino Hiša izročila ob Cerkniškem jezeru, v okviru katerega skrbi za nesnovno kulturno dediščino Cerkniškega polja in razvoj umetnosti. S projektom V istem čolnu – Mladi čuvarji izročila je s pomočjo donacije EEA in številnih strokovnih sodelavcev in ustanov uspela prenesti stara znanja na mlado generacijo in za svoje delo prejela posebno omembo strokovne komisije najvišjega evropskega združenja za kulturno dediščino EUROPA NOSTRA 2017. Je dobitnica vrste nagrad in priznanj. Leta 2010 jo je Občina Cerknica nagradila z zlatim taborskim znakom, leta 2015 pa je bila prejemnica medalje za zasluge ohranjanja ljudske glasbene dediščine, predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. V obrazložitvi je napisano, da je Ljoba Jenče z umetniško radovednostjo in spoštovanjem do moči izročila, ki je s potovanjem od ust do ust zmoglo premagovati čas, zapolnila prenekatero vrzel v slovenski ljudski glasbeni dediščini. Ljoba Jenče že več kot 30 let skrbi in predstavlja notranjsko dediščino v najboljši luči, jo posodablja in na ta način pomembno prispeva k prepoznavnosti Občine Cerknica. Kot pravi Ljoba Jenče: »Kdor ima spomin, ima tudi prihodnost, tako posameznik kot tudi narod sam.«

Blanka Markovič Kocen

Foto: Tine Šubic

 

 

 

Ne spreglejte

Linhartovih 60 v Postojni

Pred vrati je začetek že 60. Linhartovega srečanja, najpomembnejšega srečanja ljubiteljskih gledaliških skupin v Sloveniji in …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.