Ne knjiga receptov ne kuharski učbenik, pač pa: Fina kuhinja

Knjiga Fina kuhinja za telebane s podnaslovom Triintrideset slastnih za prste obliznit ni ne kuharski priročnik, ne zbirka receptov, ne učbenik kuhanja, ampak nekaj vmes. In če dodamo, da je njen avtor dolgoletni novinar in urednik Jure Apih, potem začimb k opisanim jedem skorajda ne potrebujemo! Konec lanskega leta je pri založbi Festfest, d.o.o., izšla v slovenščini, pred nekaj dnevi pa tudi v angleščini, s čimer jo je avtor želel ponuditi predvsem tistim rojakom po svetu, ki ne znajo več slovensko,  jih pa njihove korenine, tudi kulinarične, vendarle zanimajo. Knjige ne bi mogli nazorneje predstaviti kot v pogovoru z njenim avtorjem.

»Življenje ni načrt, je le zaporedje naključij in situacij, v katerih se znajdeš, kakor se pač znajdeš. Mladi urednici kulinarične revije sem se ustil in prepotentno postavljal zglede. ‘Pa ti kaj napiši, če si tako pameten,’ me je užaljeno zbodla in mi ponudila rubriko. Moral sem sprejeti, če sem želel ohraniti obraz. Počasi so se zgodbice nabirale in začel sem se poigravati z mislijo, da bi jih združil v knjižico. In sem jih,« avtor pojasnjuje, kako  se je lotil kulinaričnih zgodb.

Fina kuhinja ni kuharski priročnik, ni zbirka receptov, ni kuharski učbenik … Nastajala je brez pravega načrta. »Šele s časom se je izkazalo, da je v resnici nekakšen vademekum – pojdi z menoj, skupno popotovanje od recepta do recepta, od zgodbice do zgodbice in od izkušnje do izkušnje,« pravi Apih, ki v svoji knjigi bralce popelje po vsem svetu, predstavlja jim ZGODBE o jedeh, z veliko mero humorja in hudomušnosti. »Vse zgodbe so resnične, so pravzaprav integralni del  celostnega doživljaja, okus in vonj, spomin in domišljija, vse tisto, kar naj bi se, če  pripovedi sledimo, zlilo v zanimivo, zabavno in enkratno izkušnjo.«

Apihovi »telebani« ne vzbujajo negativih pomislekov. »Imamo vrsto odličnih učbenikov, ki nam pošteno brez pričakovanj o kakršnemkoli predznanju razlagajo stvari preprosto in od začetka, pa vendar se nekaterim sliši podcenjujoče. Telebani smo, moja razlaga, radovedneži, ki seveda spoštujemo znalce in profesionalce, a bi se vendarle radi tudi sami preizkusili in smo pripravljeni vestno slediti natančnim napotkom, da bi bili na koncu lahko tudi upravičeno ponosni na svoje dosežke,« pojasnjuje avtor.

Na prvi pogled se zdi, da knjigo namenja moškim bralcem, a dlje ko beremo, manj to drži … Jure Apih: »V začetku me je morda res malce zaneslo, ker sem očitno podlegel stereotipu, da je ženska za štedilnikom, moški pa za mizo. Sem pa kmalu dobil več prijaznih ženskih kot moških odzivov in sem pač korigiral svoj fokus. Predstavljam si, rad bi verjel, da so bralci Fine kuhinje ljubitelji dobre hrane, ki cenijo visoko kulinariko in njene chefe, ki pa se hkrati ne bojijo skušnjave, da tudi sami ob primernem in natančnem napotku primejo za kuhalnico in s primerno ljubeznijo in ponižnostjo še sami kakšen čudež zakuhajo.«

In katerih začimb v kuhinji ne sme manjkati? Sladokusci se po Apihovem mnenju ne morejo le v eno jed zagledati, saj bi s tem interes za vse druge zanikali. Poleg čebule, česna, popra in soli so majaron, lovor in timijan  morda najvišje na dolgi lestvici začimb, brez katerih ne gre.

Najbolj tradicionalna slovenska jed je … ? »Če izločimo vse tiste, ki si jih delimo s sosedi, se zdi, da nam ostaneta predvsem  potica in matevž.«

Kje v Sloveniji se najbolj »po slovensko« kuha?

Slovensko je prekmursko, štajersko, prleško in koroško, kozjansko, zasavsko, gorenjsko, idrijsko, tolminsko, kraško, istrsko in tržaško, notranjsko, dolenjsko, belokranjsko, bizeljsko … in ljubljansko. Ko vse zmešaš, se izgubiš.

»Pišem, torej sem,« Jure  Apih, ki očitno niti v pokoju ne miruje, odgovori na vprašanje, kakšni bodo njegovi prihodnji izzivi. Več o avtorju in Fini kuhinji najdete na povezavi http://www.apih.si/fine-cuisine/, kjer lahko knjigo tudi naročite.

Blanka Markovič Kocen

Foto: osebni arhiv