Odstrta skrivnost s pokopališča v Planini pri Rakeku

V južno steno pravilno orientirane pokopališke kapele sv. Križa v Planini pri Rakeku, sezidane leta 1840, je vzidana nagrobna plošča, delo ljubljanskega kamnoseka Alojzija Vodnika, ki jo je desno spodaj signiral A. Vodnik v Ljubljani. Plošča je zelo lep kamnoseški izdelek v secesijskem slogu s preloma 19. v 20. stoletje, katerega najbolj prepoznaven element je (običajno) rastlinski ornament.

Alojzij Vodnik se je rodil leta 1868 v Ljubljani in umrl 1939. prav tam. Bil je kamnosek in v svojem poklicu uspešen podjetnik. Naredil je zelo veliko nagrobnih spomenikov in tudi na planinskem pokopališču jih kar nekaj nosi njegov podpis (Dolenc, Zadnik; na nagrobniku Windischgrätzovega nadzornika Franza Reissmüllerja se je podpisal z nemško različico krajevnega imena: A. Vodnik Laibach ). Mdr. je bil član Društva za krščansko umetnost, katerega delovanje predstavlja tudi začetke institucionalne umetnostne zgodovine pri nas.

Napisno polje nagrobne plošče, ki spominja na list iz knjige z vinjeto, ob straneh obdajata na levi stilizirano lipovo drevesce z listi in cvetovi ter na desni vrtnica s trni, spodaj je stiliziran preplet korenin. Devet pšeničnih klasov pri vrhu obdaja keramično fotografijo. Vegetacija ima poleg dekorativnega tudi simbolni pomen, lipa je mdr. simbol slovenstva, vrtnica pomeni ljubezen, lepoto, upanje, čistost, žitno klasje je simbol rasti in ponovnega rojstva.

Napis sporoča, da je spomenik v spomin staršema Andreju in Uršuli Pogorelc postavil sin Matija, ki je kot izseljenec živel v Ameriki: STARIŠEM/ V/ HVALEŽEN SPOMIN/ ANDREJ POGORELC/ UMRL 11. FEBR. 1887 V STAROSTI 77. LET/ URŠULA POGORELC/ UMRLA 21. NOV. 1902 V STAROSTI 68. LET/ POMORILA, SPRAVILA NAS V ZEMLJO SMRT/ SKORAJ PRIDEŠ TUDI TI V TA BOŽJI VRT!/ POSTAVIL MAT. POGORELC/ U. S. A./ HIŠNI † ZNAK ŠT. 97. Ploščo torej lahko datiramo v leto 1902. V zvezi z Matijo Pogorelcem na tem mestu omenimo, da so na njegovo pobudo (in Josipa Benedikta) leta 1931 v Planini postavili spomenik skladatelju, pesniku in narodnemu buditelju Miroslavu Vilharju z njegovim bronastim doprsjem, delom Ivana Sajevica, skoraj ves denar zanj pa so zbrali slovenski izseljenci v Ameriki, predvsem v Chicagu (o tem priča tudi vklesan napis na spomeniku, ki stoji nasproti Vilharjeve rojstne hiše).

Dodatno je plošča zanimiva zaradi fotografske upodobitve Uršule Pogorelc. Skoraj vsako portretno fotografijo sestavljajo štirje ključni elementi, obraz, drža, oblačila in lokacija ali prizorišče v ozadju, ki predstavljajo retoriko portreta (David Bate). Na obrazu je tako pomembno vse od izraza do pričeske, oblačila odražajo družbeni status, prizorišče pa kaže na družbeno okolje prikazane osebe, pri čemer je seveda potrebno upoštevati moment, ko osebe niso bile posnete v realnem okolju, pač pa v fotografskem ateljeju, kjer je bilo ozadje standardno. Pri Uršuli gre za celopostavni portret (na nagrobnikih redkost, običajno so upodobitve doprsne ali dopasne) ženske v poznih petdesetih letih, že siveči lasje so zadaj speti v figo. Z levico se naslanja na okrasno stojalo/ograjo iz brezovih vej, v desnici drži knjigo, najbrž molitvenik, in rožni venec. Oblečena je v pražnje, na pas krojeno dolgo temno krilo. Njena drža je nekoliko trda, kar je posledica tudi razmeroma dolgega ekspozicijskega časa. Glede na to, da ni upodobljena skupaj z možem, je bila v času nastanka fotografije že vdova, na kar sicer namigujejo tudi njeno obličje, obleka in atributi; fotografija je morala nastati torej po moževi smrti, se pravi po letu 1887. Ženska nikakor ne želi biti všečna, vendar pa postavitev pred vrtno stopnišče s kamnito vazo v ozadju levo namiguje na njen višji družbeni status. V ozadju lahko razločimo še loka mostu, ki bi morda lahko bil tisti pod gradom Haasberg, pri čemer pa ne gre izključiti možnosti, da je ozadje kulisa in gre torej za ateljejski posnetek. Kot avtor fotografije bi lahko prišel v poštev prvi ljubljanski poklicni fotograf Ernest Pogorelc (1838−1892; rojen v Dolenji vasi pri Ribnici), ki je svoje portretirance pogosto postavil z eno roko naslonjeno na mizo, stol, stojalo ipd. (kar je tudi sicer pogosta poza v tistem času; npr. Janez Gnjezda, Josip Nolli, dr. Janez Bleiweis in dr. Lovro Toman, Andrej Vojska), večkrat se ob strani pojavlja tudi dekorativni slop. Veljal je za narodnega fotografa in je bil povezan s slovenskim narodnim gibanjem (skupinski portret poslancev prvega kranjskega deželnega zbora iz leta 1862, med katerimi je tudi Vilhar), posebej ga je kot fotografa priporočal časnik Slovenec. (Morebitne sorodstvene povezave med fotografom in upodobljeno ne gre izključiti – glede na enak priimek, vendar bi jo bilo treba šele dokazati). 

Tehnološko gre za tip fotografije na keramiki, ki se je uveljavila v 2. polovici petdesetih let 19. stoletja, torej približno dve desetletji po samem izumu fotografije. Ko je leta 1851 umrl izumitelj dagerotipije Louis Daguerre − slabost te tehnike je bila, da je šlo za unikatno svetlobno sliko brez možnosti reprodukcije in za razmeroma drag postopek −, je bilo to tudi simbolično konec nekega obdobja, kajti še isto leto je angleški kipar in izumitelj Frederick Scott Archer iznašel postopek fotografiranja z mokrimi kolodijskimi ploščami. Število fotografov se je znatno povečalo in posledično se je tudi fotografija uveljavila. Na podlagi tega odkritja sta že 1854. francoska fotografa Bulot in Cattin (znana sta samo s priimkom) patentirala proces, s katerim sta fotografsko sliko fiksirala na keramiko s segrevanjem v peči. Bulot je proces predstavil tudi na svetovni razstavi v Parizu.

Keramične fotografije, večinoma portreti, so bile nameščene najpogosteje prav na nagrobnih spomenikih in ploščah. Če so pravilno pripravljene, so neprepustne za vlago in odporne na bledenje in zdržijo brez degradacije več kot stoletje, kar lepo vidimo tudi na konkretnem primeru. Vendar pa so bile v preteklosti in tudi še danes izpostavljene predvsem nevarnosti vandalizma in tatvin.

Simona Kermavnar

Slikovno gradivo

1. Planina pri Rakeku, pokopališče, detajl z nagrobne plošče Andreja in Uršule Pogorelc (foto: Simona Kermavnar)
2. Planina pri Rakeku, pokopališče, nagrobna plošča Andreja in Uršule Pogorelc, ok. 1902 (foto: Simona Kermavnar)
3. Portret Uršule Pogorelc, fotografija na keramiki, po 1887 (foto: Simona Kermavnar)
4. Detajl s signaturo kamnoseka Alojzija Vodnika (foto: Simona Kermavnar)