Perkovi sgraffiti v Cerknici

Slikar in ilustrator Lojze Perko se je rodil leta 1909 v Starem trgu pri Ložu. Njegov srednješolski učitelj v Ljubljani je bil tudi slikar in kipar France Kralj. Ko so ga tridesetletnega zaradi starosti zavrnili na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu – kar ga je v določenem smislu odločilno zaznamovalo, saj je to pomenilo odmik od slovenskih sovrstnikov iz skupine Neodvisnih, ki so večinoma študirali tam, ter posledično tudi nekakšno izoliranost – je šolanje nadaljeval na bolgarski umetnostni akademiji v Sofiji, ki ga je moral zaradi vojne prekiniti. Med vojno je z ilustracijami v rjavi kredi opremil Levstikovega Martina Krpana. Risba je v celotnem njegovem opusu odigrala pomembno vlogo. Leta 1945 se je vpisal na likovno akademijo v Beogradu, kjer je 1949 diplomiral, specialko je končal pri prof. Petru Lubardi. Po vrnitvi v domovino je bil razpet med Ljubljano in Kamnikom, kjer si je ustvaril družino. V petdesetih letih je pri njem prevladovalo figuralno slikarstvo, bil je odličen krajinar in portretist. Velik talent je imel zlasti za upodabljanje otrok. Leta 1968 se je za stalno naselil na Notranjskem v Dolenji vasi pri Cerknici. Notranjska pokrajina je postala tudi njegov najljubši predmet upodabljanja. Umrl je leta 1980 v Ljubljani za posledicami prometne nesreče.

Perkovo življenje in ustvarjanje je takoj po njegovi smrti v monografiji predstavil umetnostni zgodovinar Stane Mikuž; leta 2020 je bila ob 40. obletnici umetnikove smrti v sodelovanju Dolenjskega muzeja Novo mesto in Notranjskega muzeja Postojna odprta tudi pregledna razstava.

Zanimivo je, da so v strokovni literaturi komajda kje omenjeni Perkovi sgraffiti, čeprav je bil pravi mojster te tehnike (izven Cerkniškega omenimo vsaj tiste v župnijski cerkvi v Kuzmi na Goričkem). Mikuž jih ne omenja, niti ne Milček Komelj v članku Slikarski bard notranjske dežele v Kamniškem zborniku (2010) ob 100. obletnici slikarjevega rojstva.

Pri sgraffitih oz. praskankah gre za slikarsko tehniko, načeloma na zidu, lahko npr. tudi na keramiki, pri kateri nastane podoba z izpraskanjem ene ali več plasti raznobarvnih ometov. Perko je zlasti na Notranjskem ustvaril več tovrstnih del, žal pa je bilo precej uničenih, tako npr. v OŠ v Starem trgu in v upravni stavbi Bresta Cerknica,[1] ohranila pa sta se sgraffita v domu na Slivnici, ki prikazujeta prizora s tipično lokalno zaznamovano motiviko Ples čarovnic in Hudič žene polhe past.

Na tem mestu bi želela opozoriti na signirane in datirane (Perko 60) sgraffite, ki jih je leta 1960 izdelal na zunanjščini nadstropne Žumrove hiše[2] (Cesta 4. maja 47; pred 2. svetovno vojno v njej gostilna in »Velikoprodaja tobaka Ivan Žumer«, danes znana kot Delikatesa) in na stenah vhodnega stopnišča večnadstropne stavbe Partizanska cesta 2 A (ulica se je včasih im. Velika gasa) v središču Cerknice. Areal lepo zaključuje ploščad ob križišču obeh cest, kjer stoji spomenik padlim borcem NOB, nastal leta 1952 v sodelovanju med arh. Marjanom Amaliettijem in kiparjem Zdenkom Kalinom, ki je naredil bronast kip partizana bombaša.

Pri vseh je kontura rjavkasta. V pritličju glavne fasade monumentalne obcestne Žumrove hiše je upodobljenih pet prizorov skoraj kvadratnega formata, le prvi na levi je ožji in pokončnega pravokotnega formata. Zapolnjujejo polja med okenskimi odprtinami in na vogalih. Od leve proti desni si sledijo drevesce, žena pri statvah, ribolov na Cerkniškem jezeru, žetev in sončnice. Ekspresivnna figuralna stopniščna sgraffita pa prikazujeta motiviko, ki bi jo lahko poimenovali Vojna in Mir/Svoboda: na levi steni (gledano od smeri vhoda v stavbo) so prikazani partizani v jurišu, eden umira v rokah partizanke, vizavi je v središču upodobljena mati z otročičem, ki sega proti sadežu na drevesu; umetnikova hitra in zanesljiva poteza je tukaj preprosto očarljiva. Levo v ozadju moška zasajata drevo, kar bi lahko simboliziralo novo življenje in upanje.

Pri sgraffitih na stavbi Cesta 4. maja 47 so danes moteči zlasti kričeči napisi prodajaln, tako da mimoidočemu Perkovega dela niti ne uspe opaziti. Sploh pa sta degradirana stopniščna prizora, in sicer zaradi sekundarno dodanih kovinskih ograj, poštnih nabiralnikov in električnega stikala. Prav gotovo bi se dalo – in bi bilo tudi nujno – Perkove sgraffite v mestnem središču Cerknice prezentirati na ustreznejši način, tako da bi mesto lepšali, saj so bili s tem namenom ne nazadnje tudi naročeni in izdelani.

Simona Kermavnar

Slike

1. Lojze Perko, sgraffito, Partizanska c. 2A v Cerknici, izrez
2. Hiša Cesta 4. maja 47 v Cerknici
3. Žumrova hiša v Cerknici, 1935 (vir: Stare slike. 1935 Cerknica-Žumrova hiša, https://stareslike.files.wordpress.com/2010/08/zumrova-hisa-1.jpg)
4. Lojze Perko, Lovljenje rib na Cerkniškem jezeru, sgraffito, Cesta 4. maja 47 v Cerknici
5. Lojze Perko, Sončnice, sgraffito, Cesta 4. maja 47 v Cerknici
6. Lojze Perko, prizor s partizansko motiviko (»Vojna«), sgraffito, Partizanska c. 2A v Cerknici

[1] Gl. intervjuja z akademsko slikarko Stanislavo Sluga Pudobsko in dolgoletnim direktorjem gradbenega podjetja Gradišče Cerknica ter predsednikom društva kulturnikov Notranjske, združenih okoli galerije Krpan v Cerknici, Danimirjem Mazijem v Lojze Perko in njegov čas. 1909–2009 (Cerknica 2010, str. 45–48, 63–68).

[2] Danilo Mlinar, Stare slike. 1962 Cerknica – Delikatesa in mesarija (https://stareslike.cerknica.org/2016/09/04/1962-cerknica-delikatesa-in-mesarija/, december 2022).