V napol prazni palači v središču Postojne, na Ljubljanski cesti, Postojnčanom poznani kot sedež nekdanje SDK, bo morda zaživel muzej izseljenstva oz. širše, razvojno-informacijsko središče Slovencev izven Slovenije. Predstavniki vpletenih strani, med njimi tudi ministrstev za kulturo in javno upravo ter Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, so se o tem pogovarjali z županom Marentičem.
»Gre za prvi sestanek v širši zasedbi, na katerem smo odprli razpravo o tem, kako uresničiti pobudo dr. Žigona o ustanovitvi izseljenskega muzeja,« je dejala Olga Belec, državna sekretarka na Uradu in dodala, da je postojnska lokacija trenutno najustreznejša in dodala, da bodo z ustanovitvijo muzeja izseljenstva oz. razvojno-informacijskega središča Slovencev izven Slovenije rešeni tudi prostorski problemi deležnikov, ki zdaj domujejo v tej stavbi, to sta UJP in Ajpes. Kot je povedala, ni še povsem jasno, kdo bo upravljavec hiše, ki je v lasti banke in države. »Tudi o oblikah sodelovanja je preuranjeno govoriti. Ali bo to javni zavod, ali bo to spadalo pod ministrstvo za kulturo ali pod Urad, to so še vse odprta vprašanja, ki jih danes še nismo rešili«.
»V igri za lokacijo muzeja izseljenstva so bile tudi lokacije po drugih krajih v Sloveniji, ki pa so postopoma odpadle, postojnska se nam trenutno zdi najidealnejša,« je dejala Belčeva, ki kot naslednji korak napoveduje pogovore z banko Intesa San Paolo o prodaji prostorov.
Razvojno-informacijsko središče kot servis za Slovence zunaj meja Slovenije in povratnike
Kot je povedal dr. Zvone Žigon, vodja Sektorja za Slovence po svetu, je določanje vsebine šele na ravni ideje oziroma idejnih osnutkov, ki se vrstijo že kar nekaj let. »Sam sem promotor zamisli Slovenske hiše, kot smo sprva poimenovali to ustanovo, zdaj govorimo o RIS oz. razvojno-informacijskem središču za Slovence zunaj Slovenije.« Po Žigonovih besedah naj bi v taki ustanovi združevali stalno razstavo o Slovenstvu zunaj Slovenije, ki bi predstavila celotno slovensko diasporo in vzroke zanjo, zvrsti oz. »kategorije«, od športnikov do arhitektov, vojakov … v različnih zgodovinskih obdobjih. »To je zaenkrat zgolj prva zamisel, ki jo bomo morali uskladiti z ministrstvom za kulturo, ustreznim muzejem, verjetno s Slovenskim etnografskim muzejem, a to je vse šele v povojih. Poleg tega naj bi tu bila tudi pisarna za rodoslovje kot pomoč pri iskanju prednikov v Sloveniji, tistih zunaj Slovenije in v obratni smeri, torej pri iskanju sorodnikov v tujini, ustvarjanju družinskih debel, pisarna za povratništvo oz. za tiste, ki se želijo vrniti v Slovenijo in tu zaživeti ali se preseliti, pa se v morju portalov ne znajdejo. Skratka, neke vrste informacijska pisarna, ki bi ponujala tudi pomoč pri zavarovanjih, zdravstvenih vprašanjih, možnostih investiranja.« Tu bi bila tudi specializirana knjižnica literature na temo migracij Slovencev, seveda v povezavi z NUK-om, arhivsko dejavnost v sodelovanju z Arhivom RS. S slednjim Urad tudi sicer intenzivno sodeluje pri ohranjanju arhivov naših ljudi v izseljenstvu, kjer profesionalne arhivarke na terenu pomagajo urejati arhive, digitalizirati, evidentirati itd. Dogajala bi se še vrsta drugih dejavnosti. »Seveda bi bili tukaj tudi koncerti skupin in posameznikov iz tujine, sam vidim nastope jazzistov, pevskih zborov, argentinskih solistov …« pojasnjuje dr. Žigon. »Teh možnosti je veliko. V tujini, imamo zelo dobre slikarje, arhitekte, lahko bi torej pripravljali občasne razstave, tematske, ki bi spremljale stalno razstavo, organizirali seminarje, konference, filme, projekcije …« Po Žigonovem mnenju se v šolah vse premalo učijo o tematiki zamejstva in izseljenstva. »Povprečen Slovenec nima pojma o tej tematiki, vse je povezano z nekimi stereotipi o teh, ki so bogati in jih je treba izkoristiti ali pa pomilovati. Polka in klobasa sta stereotipa, ki se izgubljata.«
Potrebno bo širše sodelovanje
O vključitvi civilnih organizacij, Združenja Slovenska izseljenska matica, Svetovnega slovenskega kongresa, Rafaelove družbe in Slovenije v svetu, se bodo še pogovarjali, vendar bo moral biti projekt v prvi vrsti strokovno zastavljen. »Potrebno bo širše sodelovanje in ne dvomim, da kdo ne bi bil zainteresiran za kaj takega,« poudarja sogovornik, ki idejo muzeja promovira skozi več mandatov in ugotavlja: »Načelna naklonjenost je bila vedno, tudi s strani civilne družbe in politike, vedno je bilo kimanje, nikoli pa ni prišlo do kake dokončne politične odločitve, ker je to povezano s precejšnjimi finančnimi sredstvi za obnovo.« Po njegovih besedah je stavba v Postojni najbiže realizaciji kljub težavam, ki se bodo morda pojavile v zvezi z banko. »Minister Česnik tudi sam prihaja iz izseljenskih voda in je naklonjenost temu projektu izkazal že v svojih uvodnih nastopih. Dela je še ogromno, začeli pa smo razmišljati malo bolj konkretno.«
Kot je povedal župan Igor Marentič, je ta zgodba za Postojno zelo pomembna, saj »… pridobimo nov turistični produkt, poučen muzej za mladino z interaktivnimi vsebinami, obenem Ajpes in UJP spravimo na isto lokacijo, da niso raztreseni na petih različnih. Zdaj so na Kolodvorski inšpekcijske službe, na Jenkovi Gurs, na Tržaški Furs, na Ljubljanski UJP. Skratka, spravili bi jih skupaj, pridobili bi boljše prostore, mi pa bi imeli v krogu stare policije, Ozbiča in Kutinove hiše, na kateri se prav tako dela, urejeno še eno stavbo in še eno turistično vsebino.«
V Kutinovi hiši bo galerija
Razpleta se tudi zgodba Kutinove hiše, stavbe nekdanje banke ob glavnem mestnem trgu. Kot je ovedal župan, so pred nekaj dnevi pridobili gradbeno dovoljenje, po parcelaciji pa so se začeli resno pogovarjati s potencialnim najemnikom, ki bi v stavbi uredil galerijo. »Na občini smo izdelali tudi načrt same ureditve platoja in pročelja stavbe, izvedba pa naj bi se začela v prvih mesecih prihodnjega leta. Slaščičarna bo po županovih besedah odkupila manjši del prostorov. »Rešitve smo iskali tudi zunaj Postojne, celo v Narodni galeriji, na Ptuju in v Slovenj Gradcu, govorili smo z našim društvom likovnih umetnikov … Resno ponudbo je dal eden od lokalcev,« je povedal župan, ki imena še ni želel razkriti.
Besedilo in foto: Blanka Markovič Kocen

