Sanacija po poplavah

Po poplavah sledi sanacija bivalnih in delovnih prostorov – tako je bilo februarja letos in bo tudi po novembrskih. Mokre konstrukcije tlakov in obodnih sten ter stavbnega pohištva je potrebno osušiti pred vsako sanacijo. To je daljši postopek, zato v nadaljevanju objavljamo priporočila energetskega svetovalca Bojana Žnidaršiča.

Kjer je mogoče, je smiselno zgraditi trajno zaščito ali imeti hitro postavljive elemente zaščite na zalogi. Po napovedih se bodo »ekstremni vremenski pojavi« pojavljali vse pogosteje.

Zaščita pred poplavami

Ker so poplave pričakovane, se lahko nanje pripravimo v stavbi in zunaj nje. Iz prostorov – običajno je to klet ali pritličje – umaknemo vse pohištvo in opremo. Vratna krila snamemo, pri višji vodi tudi okenska krila. V etaži izklopimo elektriko ter poskrbimo za ogrevalno napravo in energent. Če je mogoče, vse to umaknemo, v nasprotnem primeru pa skušamo umakniti vsaj elektronske dele.

Vsekakor si moramo preskrbeti potopno črpalko, s katero odvajamo vodo, ki nam pride v stavbo. Pogosto je to podtalnica. V vsakem primeru je v stavbi voda nizka, zato je smiselno narediti jašek, iz katerega bo črpalka sploh lahko črpala teh nekaj centimetrov vode.

Glavna zaščita pred visoko vodo pa je zunaj stavbe. Vreče s peskom ali nasipi so utečena oblika zaščite. Enostavna in zelo učinkovita sta deska ali ploh, ki ju s purpenom pričvrstimo na podlago.

Sanacija po poplavah

 Takoj ko voda odteče, moramo začeti sušiti namočene zidove in tlake. V nadaljevanju je opisanih nekaj postopkov, ki jih lahko kombiniramo in dosežemo hitrejšo osušitev.

Pri sušenju betonskih in kamnitih konstrukcij velja načelo, da se te same osušijo s hitrostjo 1 mm na dan. Torej 1 cm v 10 dneh.

Zidovi iz opeke se osušijo hitreje, saj se sušijo z dveh strani. Osušen omet nas ne sme zavesti, saj je treba osušiti tudi jedro konstrukcije, iz katere pa vlaga le počasi prehaja na površino. Načeloma se stavba na zunanji strani suši hitreje, saj k temu pripomoreta tudi veter in sonce.

Tehnike sušenja

 Za sušenje bivalnih ali delovnih prostorov najpogosteje uporabimo brezplačno sušenje s prepihom. Če želimo povečati hitrost sušenja, pa uporabimo razvlaževalec in/ali ogrevanje prostorov na višjo temperaturo. S temi ukrepi zagotovimo relativno zračno vlago med 40 in 60 %, idealna je 50 %. V vsakem primeru moramo spremljati delež vlage v zraku s pomočjo higrometra. Za reguliranje (nižanje) relativne zračne vlage v bivalnih prostorih imamo na voljo tri ravni ukrepov, izbiro »zdravila« prilagodimo težavnosti »bolezni«. Brezplačni organizacijski ukrepi so učinkovito prezračevanje, odstranjevanje vzrokov nastanka vlage in odmik pohištva od zunanjih sten. Te ukrepe sicer priporočamo za vsa stanovanja, ne glede na težave z vlago ali  plesnijo. Če nam ne prinesejo želenega rezultata, moramo poseči po malih investicijah. Sem uvrščamo ogrevanje bivalnih prostorov na višjo temperaturo, pogostejše prezračevanje ali uporabo razvlaževalca zraka. Večja investicija je centralni prezračevalni sistem z rekuperatorjem. Šele po trajnem znižanju relativne zračne vlage na 40 do 60 odstotkov  se lotimo obnove zidnih opleskov, saj smo s temi ukrepi osušili konstrukcije in za vedno odstranili vzroke plesni.

Kaj pravijo predpisi

Po sanitarnih in tehničnih predpisih moramo v naseljenem stanovanju vsako uro zamenjati skoraj ves zrak (70 %) v vseh bivalnih prostorih. Ko je stanovanje prazno (delo, šola), je potrebna urna zamenjava 30 %. Svež zrak potrebujemo za dihanje, a bolj kot za kisik je prezračevanje nujno zaradi odstranjevanja zračne vlage ter vonjav zaradi izhlapevanja iz teles in z dihanjem ustvarjenega ogljikovega dioksida (CO₂). Previsoke koncentracije CO₂ v bivalnih prostorih so pravi razlog utrujenosti, zaspanosti, manjši zbranosti. Prepričanje, da obodne stene »dihajo« – to je, da prevajajo vlago iz bivalnih prostorov – je pravo, tako kot je resnično, da ljudje »dihamo« skozi kožo. Količina vlage, ki gre skozi stene, je zanemarljiva, največ 3 %, običajno okrog 1 %. Zato se moramo preprosto odločiti. Ali bomo zrak izmenjavali v rednem prezračevanju skozi okno (brezplačno, energetske izgube, nihanje kvalitete zraka) ali skozi prisilno prezračevanje z rekuperatorjem (investicija, izkoristki okrog 85 %, vedno enaka kvaliteta zraka).

Organizacijski ukrepi

Ker so preprosti, brezplačni in učinkoviti, jih uporabljamo vedno, vselej in povsod, ne glede na težave s plesnijo.

• Učinkovito prezračevanje (3 – 4 x dnevno, vedno za 3 – 4 min, vedno na prepih celotna etaža) se kaže kot najbolj učinkovito »zdravilo«. Za ustvarjanje ugodnih bivalnih razmer je treba prostore v zimskem času ogrevati ter redno prezračevati. To pomeni, da se odprejo vsa okna in vsa notranja in zunanja vrata. S prepihom dosežemo hitro menjavo zraka, tudi iz mrtvih kotov, kjer je običajno najbolj navlažen. S takšnim prezračevanjem preprečimo, da bi relativna vlažnost notranjega zraka presegla kritično mejo. S tem v veliki meri odstranimo nevarnost kondenzacije vodne pare in nastanka plesni.
• Odmik pohištva od zunanjih sten za najmanj 5 cm je nujen povsod, kjer je zadaj plesen. A ni dovolj le odmik od stene, saj moramo pohištvo tudi dvigniti za najmanj 5 cm. S tem omogočimo vertikalno strujanje zraka med tlakom in steno ter pohištvom. Ta zrak nam namreč odvaja vlago iz »mrtvih kotov«.

Male investicije

Stroškovno so različne, a nujne, če z organizacijskimi ukrepi ne uspemo znižati vlago pod 70 %. Nujno pa je spremljanje deleža relativne vlage v zraku z natančnim higrometrom. Ceneni (10 – 15 €) imajo lahko odstopanje tudi do 20 %.

• Ogrevanje na višjo temperaturo nam niža odstotek relativne vlage v zraku. Če izhodiščno temperaturo 22°C dvignemo na 44 °C, se odstotek relativne vlage prepolovi. To se v praksi ne počne, saj želimo le preprečiti nastajanje plesni, ki se pojavi pri vlagi nad 80 %. Ker vsaka višja stopinja Celzija zniža delež relativne vlage za 2,5 %, običajno dvig temperature za nekaj stopinj zadostuje . Pri štirih stopinjah (26°C namesto običajnih 22°C) znižamo delež relativne vlage za 10 %, kar je običajno tudi dovolj. Ta ukrep moramo vedno kombinirati z rednim prezračevanjem na 1 uro (2 – 4 min, prepih, vsi prostori) in spremljanjem stanja na higrometru.
• Razvlaževalec zraka uporabimo v primerih, ko vzroka zračne vlage ni mogoče odstraniti. Granularni so primerni za manjše prostore in tam, kjer vlaga ni bistveno višja od normalne. Delujejo po načelu higroskopičnosti, to je sposobnosti materiala, da vpija vlago. Granule zamenjamo ali osušimo izven stavbe. Pri sušenju konstrukcije so mnogo bolj uporabni električni, skozi katere struja vlažen zrak, ki na kondenzacijski enoti oddaja vlago. Ta gre v zbiralnik, iz katerega jo odlijemo. Njihova cena je med 200 in 400 €, odvisna je od zmogljivosti. Cenejši imajo kapaciteto okrog 10 litrov na 24 ur, močnejši okrog 20 litrov.

Večje investicije

 Vgradnja centralnega prisilnega prezračevanja z rekuperatorjem stane okrog 5.000 €. Nujen je v pasivni ali nizkoenergijski hiši, vse pogosteje se zanj odločajo tudi lastniki »navadnih« hiš. Dobro načrtovan, izveden in vzdrževan sistem nam zagotavlja vedno enako kvaliteto in vlažnost zraka, brez vonjav, prahu … predvsem pa brez prepiha in šumenja. Le zavedati se moramo, da sistem lahko primerjamo z našimi pljuči, ki jih uporabljamo vse življenje. Tako tudi rekuperatorja nikoli ne ugasnemo. Za lažje odločanje si na portalu NEP Slovenija http://nep.vitra.si poiščite, preberite in obiščite enega od 73 predstavljenih primerov dobre prakse prezračevanje z rekuperatorjem.

Moč vode lahko vidimo na fotografiji starejše stanovanjske hiše – v njej je sedaj neogrevana garaža – ki je bila pred leti nestrokovno »olepšana«. Lastnik je cokel in del fasade do vrha oken pobarval s paro nepropustnim slojem (verjetno Sinkolit). Ta je vlagi, ki v zid vstopa skozi spodnji del zidu brez hidroizolacije, onemogočil izhlapevanje. Na sliki je lepo razvidno, kaj se zgodi v takih primerih. Na nekaterih mestih (levi vogal, med oknoma, desni vogal nad coklom) se je voda nabirala v večjih količinah, da je pozimi zmrznila in fasada je »zacvetela«. Glavnina vlage pa je iskala pot višje in jo našla nad zaključkom opleska, več kot 2 m visoko. Med prebijanjem ven, je povzročila odstopanje zgornje plasti fasadnega sloja.

Popolnoma enak učinek lahko najdemo tudi v notranjosti stavbe, običajno v kleti. Stopnišče je bilo pred leti na novo prebeljeno, spodnji (rjavi) del pa pobarvan s paro nepropustnim opleskom. Zato vlaga izhaja višje, kar je vidno v »pisanosti« in izluženimi solmi iz zidu (popularno imenovani »soliter«).

Odstranitev plesni

 Velika verjetnost je, da se bo po poplavah v stavbo naselila plesen. Ko smo uspešno osušili konstrukcijo z enim ali več opisanih ukrepov, se pred opleskom lotimo še odstranitve plesni z enim od namenskih preparatov. Pri vseh je potrebna previdnost pri delu ter zaščita telesa, rok, ust in oči. Predvsem pa je treba prebrati navodila, saj imamo opraviti z agresivnimi kemikalijami. Po opravljenem delu je obvezno prezračevanje prostorov tudi zato, da se odpravi neprijeten vonj. V praksi se kot učinkoviti izkažejo: Bref z aktivnim klorom, v razpršilu, isto velja za Clox. Zelo uporabna je tudi nerazredčena varikina. Plesen odstrani tudi triodstotna mešanica salicitne kisline in alkohola, ni agresivna kot (recimo) varikina, deluje pa učinkovito.

Energetski svetovalec:

Bojan Žnidaršič, 041 830 867

https://www.facebook.com/NEP.Slovenija