Obvestilo

Uroš Petohleb, Lions klub Proteus Postojna: Slovenci znamo odpreti srce

Lions klub Proteus Postojna je letos zaznamoval 20-letnico delovanja. V zadnjem letu ga vodi Postojnčan Uroš Petohleb, sicer zaposlen kot direktor Evropskega centra za reševanje sporov  v lasti nekdanje ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal. Z Urošem Petohlebom sva se srečala na sedežu centra v središču Ljubljane, v meščanskem stanovanju, kjer k posebnemu vzdušju pripomorejo ne samo minimalistična oprema in veličina prostorov, temveč tudi številne umetnine, ki krasijo stene in nekatere police. Sprehodila sva se skozi 20 let postojnskega Lions kluba, seveda pa me je zanimalo tudi delo Evropskega centra za reševanje sporov.  Presenečenje je prihranil za konec: ko se bo upokojil, bo postal postojnski župan, če ga bodo Postojnčani hoteli, ali pa bo nekje ob morju ribaril. Prej bi mu pripisala tisto prvo!

Kdaj in kako je nastal LK Proteus Postojna?

Nastal je v maju pred dobrimi 20 leti, spomladi smo praznovali 20-letnico obstoja. Bil je eden izmed pionirjev na področju lionizma v Sloveniji, sicer pet let po ustanovitvi prvega lions kluba v Sloveniji, a še vedno v tistih prvih pionirskih letih.

Vodim ga od letošnjega lionističnega leta. V lionizmu je namreč načelo, da se predsedniki izmenjujejo na eno leto, da da se vsako leto izmenjujejo ideje, nova energija  … Glede na to, da nas je precej takih, ki imamo malo časa, se pač odločimo, da bomo leto dni temu aktivneje namenili svoj čas. To je primeren sistem, da lahko klubi ohranjajo dobro kondicijo.

V kakšnem stanju ste prevzeli klub?

Postojnski lions klub je po izredno uspešnem prvem obdobju svojega delovanja v zadnjih letih imel nekaj težav z delovanjem, aktivnosti in članstvo so bili v nekakšni hibernaciji,  tako da smo imeli že na začetku precej dela, da smo klub kadrovsko popolnili, ga zagnali in se ponovno redno srečujemo. Verjamem, da smo zdaj spet na poti, kjer je klub že bil. Moramo pa priznati, da je imel v zadnjih letih nekaj organizacijske in dejavnostne krize.

Koliko članov imate trenutno?

Imamo 21 članov, ki so večinoma zelo aktivni. Ena od mojih prioritet v letošnjem letu do naslednjega junija, dokler imam mandat,je, da bi z nekaj člani  dopolnili klubske vrste.

Kakšna je ideja lionizma?

Zelo preprosta: pomagamo.  Združujemo se ljudje, ki nam je odnos do sveta pomemben na ta način, da ne skrbimo samo zase, ampak tudi za tiste, ki tega ne morejo sami. Govoriva o materialni skrbi za druge. Res je, da se tudi lionizem skozi leta spreminja, včasih je bilo moč nabrati več finančnih sredstev, gospodarska kriza pa je tudi tu pustila posledice. Zdaj imamo več prostovoljnega dela, več je materialnih dobrin, ki jih lahko zberemo. Ideje so, ponekod že aktivne, da se tistim, ki potrebujejo pomoč, to nudi tudi skozi storitve, na primer finančno, pravno svetovanje ipd.

S kakšnimi dejavnostmi zbirate ta sredstva?

Imamo zelo širok nabor dejavnosti. Bodisi da na svojih srečanjih določimo nek prispevek posameznika in tako del sredstev že takoj namenimo pomoči potrebnim, pripravljamo razne dražbe,  bodisi klubske ali zunanje, pomagamo tudi na ta način, da nabiramo materialne dobrine … Zadnja odmevnejša je bila akcija, ko smo v postojnskem Mercator centru v Vaši optiki Postojna postavili zbirno mesto za odrabljena očala, zbirni mesti sta tudi v Ilirski Bistrici in Cerknici. Ta je bila nova, skozi zgodovino pa smo zbirali hrano in pripomočke, od sanitetnih do otroških potrebščin za tiste, ki jih potrebujejo. Pripravljamo tudi dobrodelne koncerte, pred novim letom bo verjetno tudi kakšna stojnica s kuhanim vinom … Edina omejitev je domišljija.

Kako se Slovenci odzivamo na tovrstno dobrodelnost? Radi pomagamo, dam ali smo tudi pri tem bolj zadržani?

Tudi v primerjavi z drugimi državami smo Slovenci zelo odprti in razumemo stisko ljudi. Zavedamo se, da je solidarnost pomembna in da jo bomo mogoče tudi samo nekoč potrebovali. Znamo odpreti srce, znamo pomagati. Včasih nam je mogoče nekoliko nerodno o tem govoriti, zato ostane marsikaj neopaženo. A Slovenci smo, kar se solidarnosti tiče, lahko zelo ponosni sami nase.

Na katere dosežke ste postojnski lionisti v 20-letni zgodovini najbolj ponosni?

V tem času smo zelo velik pečat pustili pri obravnavi slepih in slabovidnih. Osredotočili smo se predvsem na otroke in kupili Braillove vrstice, povečevalne lupe, računalnike, prilagojene za slepe… Tudi z nadaljevanjem humanitarne akcije Zbiramo reciklirana očala se ponovno vračamo na področje pomoči slepim in slabovidnim.

Ne le slednjim, v času mojega mandata smo se odločili pomagati tudi otrokom in duševno prizadetim, kar prav tako sovpada z rdečo nitjo našega kluba skozi zgodovino.

Lionistično gibanje ima v svetu že 100-letno tradicijo. Kako se svetovna usmerjenost odraža v postojnskem klubu?

Lionistična organizacija je v bistvu zelo povezana organizacija. Pretok informacij, ljudi, druženja, idej je zelo prisoten, lahko rečemo, da skoraj na tedenski bazi. Če na primer potujem na Dunaj, pogledam, kdaj imajo njihovi lokalni klubi sestanke in se jih udeležim. Tuji lionisti so vedno dobrodošli, da se pridružijo srečanjem lokalnega  lions kluba. Ta povezanost je zelo prisotna, se tudi načrtno goji … Potem so tukaj še razne plenarne in regijske konference, meddržavna  sodelovanja, medklubska sodelovanja …

Kdo lahko postane član lions kluba? Samo izbranci?

Načeloma lahko naš član postane vsak. Na prvi pogled smo videti malce zaprta družba, a dejansko to nismo.

Bolj dajete vtis družbe bogatih ljudi …

Ne, predvsem bogatih po razmišljanju in obnašanju. Elitistični prizvok, ki se nas drži, je malce odmaknjen od realnosti, tudi kot organizacija se trudimo, da tega ne protagoniramo, prej obratno. Vsak, ki je pripravljen sprejeti obveznosti, ki jih prinaša včlanitev v lions klub, vsak, ki je pripravljen predvsem nesebično pomagati drugim in ki sprejema pravila, etične in moralne standarde, je lahko naš član. Res je, da člane največkrat  povabimo v soje vrste, če ocenjujemo, da so primerni in izpolnjujejo standarde. Potem je potrebno soglasje vseh članov kluba, vsak med njimi ima možnost veta. Če se eden od članov ne strinja s sprejemom novinca, in ni potrebno obrazloži zakaj, le-ta ne more biti sprejet.

S katerimi evropskimi oz. svetovnimi projekti se ukvarjate?

Akcija reciklirana očala je svetovni projekt. Vedeti namreč moramo, da približno dve milijardi ljudi na našem planetu nima dostopa do oftamološke oskrbe in do očal, mnogi sploh ne vedo, kaj pomeni, da z očali z dioptrijo lahko dobro vidiš.

Praznovanje stoletnice lionizma bomo tudi posvetili temu, da bomo v letošnjem let še bolj aktivni. Cilj svetovne organizacije je, da pomagamo 100 milijonom ljudem v tem letu stote obletnice.

Srečala sva se v meščanskem stanovanju v središču Ljubljane, kjer deluje ECDR. To je vaša služba. Za kakšno institucijo gre?

Evropski center za reševanje sporov je zasebni neprofitni zavod , ukvarjamo pa se s področjem alternativnega reševanja sporov. V bistvu gre za organizacijo, ki izvaja postopke od mediacije, arbitraž, zgodnjih nevtralnih ocen, ki so neke vrste simulacija sojenja, pa naprej do izvajanja mednarodnih projektov, dizajniranja in reformiranja pravosodnih sistemov, sodnih reform. Zelo širok spekter  delovanja imamo. Sicer smo stacionirani v Ljubljani, delujemo pa mednarodno, imamo 120 akreditiranih sodelavce, z vsega sveta, večinoma pravnikov in strokovnjakov z različnih področij.  Lastnica tega centra je ga. Katarina Kresal. Sam sem zaposlen kot direktor in sem edini, ki nisem pravnik.

Kdo so vaše stranke?

To so v Sloveniji od potrošnikov, ki pridejo v spor s svojimi dobavitelji  ali s tistimi, od katerih kupujejo storitve in blago, do velikih gospodarskih podjetij, ki se odločajo, ali gredo v spore pred sodiščem ali ne, ali bi reševali svoje spore na drugačen način, se pravi v obliki arbitraž, mediacij … Ti postopki so hitrejši, cenejši, z nasprotno stranjo si lahko izberejo arbitra in si s tem zagotovijo  zares strokovno obravnavo. Naše stranke so tudi mednarodni subjekti, pravkar izvajamo projekt za Evropsko banko za obnovo in razvoj, projekte smo izvajali tudi za Regional Cooperation Council in za Evropsko komisijo.

Kako se financirate?

Kot neprofitni zavod nimamo nobenih proračunskih sredstev, naš vir financiranja je vse, kar zaslužimo na trgu.

Ste še politično aktivni?

Ne.

Pa vas mika?

Ne.

Niti v lokalni sferi?

V politiko sem zašel na nekoliko drugačen način. Ga. Kresal me je povabila, da bi v stranki prevzel mesto direktorja (generalnega sekretarja) in uredil predvsem poslovanje.  Prišel sem torej na zelo strokovno misijo. V lokalni politiki sem bil en mandat, v času županovanja g.Verbiča. Takrat sem se odločil, da v lokalni politiki ne bom več udeležen. Sem namreč zelo ciljno usmerjena oseba, na seje občinskega sveta sem se vselej temeljito pripravil, preučil primerljive ureditve v Sloveniji in tujini, redno razpravljal, ko pa niti eden od mojih predlogov v štirih letih ni bil sprejet, sem presodil, da je škoda časa za lokalno politiko.

Kako gledate na današnji razvoj Postojne?

Sem izrazit lokal patriot. Tudi ko sem reševal stanovanjsko vprašanje, sva se z Aljo odločila obnoviti hišo v Postojni. Arhitektu, ki nama je svetoval  sem naročil, da želiva stanovanje, ki, če bi ga prenesel na Manhattn ne bo videti, kot da tja ne sodi. Če želimo iz lokalnega postojnskega življenja narediti to, kar si želimo, je treba začeti doma in to idejo širiti naprej. Ko sem pomagal, da je univerzitetni inkubator Univerze na Primorskem prišel v Postojno in prej kot član senata Univerze v Ljubljani  in član Sveta Zavoda višje šole Postojna sem vselej imel vizijo, da bomo v Postojni nekoč imeli na vhodu v mesto tablo »Postojna, univerzitetno mesto«. Z Inštitutom za raziskovanje krasa tak biser že imamo, a ni dovolj prepoznaven. Mislim, da se je v zadnjem času Postojna začela odpirati in povezovati.

Kje se vidite čez desetletje?

Težko vprašanje … Kot direktor centra za reševanje sporov imam(o) še kar nekaj  načrtov, ki bi jih rad s svojimi sodelavci, še posebej s predsednico Kresalovo in njenim sopredsednikom  Zalarjem uresničil. Letos smo odprli pisarno v Bruslju, imamo svoje podjetje v Zagrebu, pričakujem, da ga bomo kmalu odprli  tudi v Beogradu in tako pokrili regijo. Ko bomo te cilje uresničili, bomo razmišljali naprej. Za prihodnjih deset let je torej  kar težko reči. Mogoče bi lažje povedal, kaj bom počel v pokoju.

Že veste?

Imam dva odgovora. En je bolj hudomušen, namreč, da bom, če me bodo seveda želeli, postal župan Postojne, drugi pa je, da bom nekje ob morju obnovil majhno kamnito hiško in na starem lesenem čolničku lovil ribe. Glede na sedanji ritem pa težko rečem, da bi lahko toliko izpregel, da bi na stara leta lahko samo lovil ribe.

Kako ocenjujete zmago Donalda Trumpa?

Izbora kandidatov na zadnjih ameriških volitvah Američanom ne zavidam. Dostojnejši in primernejši kandidati so žal odpadli že v predhodnih fazah. Vedeti je treba, da ima Amerika veliko obrazov, od tistega naprednega, liberalnega, svetovljanskega, pa vse do konservativnega, seksističnega, nestrpnega. V demokraciji je tako, da zmaga tisti katerega ljudje izberejo in to ni nujno najprimernejši oziroma najsposobnejši, tako demokracija funkcionira.  Seveda je predvolilna kampanja nekaj, vladanje velesili pa popolnoma nekaj drugega, a vseeno si želim, da bodo v Ameriki tudi v prihodnje spoštovane človekove pravice, pravice manjšin, pravice žensk, pravice zaposlenih,  da se kljub obljubam ne bo zmanjšal angažma na področju varstva okolja, da ne bo izgubljena pridobitev v obliki zdravstvenega zavarovanja za vse, da oboroževalna industrija ne bo še bolj zavladala,  in predvsem, da bo novi predsednik ohranil trezno glavo kot vrhovni poveljnik oboroženih sil ZDA. Neznank je veliko upajmo na najboljše.

Besedilo in foto: Blanka Markovič Kocen

20161028_105533

 

 

Uroš Petohleb: »Cilj svetovne lionistične organizacije je v letu stote obletnice pomagati sto milijonom ljudi.«

 

 

 

 

 

 

Ne spreglejte

Našo regijo bogati 13 obetavnih podjetniških zgodb

DIATONIČNE HARMONIKE IZ LIPOVEGA LESA IN POBEG V TROPSKI GOZD STA LETOŠNJI ZMAGOVALNI POSLOVNI IDEJI …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja