Obvestilo

V pokopališki kapeli v Planini pri Rakeku pred kratkim odkrita poslikava

V Planini je bila leta 1833ustanovljena kaplanija, leta 1848 pa je bil vikariat povzdignjen v župnijo. Nekaj sto metrov od župnijske cerkve sv. Marjete in zunaj strnjenega naselja je bilo dobro desetletje prej,1836., ob glavni cesti posvečeno novo pokopališče, prej je bilo okoli župnijske cerkve. Že leta 1870 so ga obnovili (Dolinar). Obdaja ga obzidje, približno na sredini spodnjega dela stoji kapela sv. Križa, ki je v Register nepremične kulturne dediščine vpisana pod številko 2112. Gre za pravilno orientirano klasicistično stavbo. Sodeč po letnici 1840 na glavnem portalu je bila sezidana tega leta in dobila je tudi poznobaročno opremo – lesene kipe Kristusa, Marije in Janeza Evangelista na oltarju ter na konzolah stoječa angela (eden v apsidalnem delu in drugi na severni ladijski steni). Kot se je pokazalo ob demontaži lesenega oltarnega nastavka novembra letos, je sprva steno za skupino Kalvarije prekrivala freska.

Podolžno stavbo s trikapno streho sestavljata v enotno lupino ujeta ladja in ravno zaključen prezbiterij z zakristijo; ta je zaradi padajočega terena z zadnje strani trietažna. Nad fasado ladje se dviguje nizek zvonik, vzdolžni ladijski steni predirata lunetni okni. Zahodna glavna fasada je ob straneh poudarjena s širokima lizenama, v osi nad portalom je večje lunetno okno, zaključek je v obliki trikotnega čela s križem v ometu. Vhod flankirata kamnita nagrobna spomenika, levo dolgoletnega planinskega župnika Franca Riharja (†1888), desno domačinov Alojzija in Antona Rovana. Na tem je desno spodaj podpis ljubljanskega kamnoseka Vinka Čamernika. V južno fasado je vzidan starejši poznogotski kamnit portal (Sapač). Po izročilu je pod današnjo kapelo stala starejša, posvečena sv. Ani (Popisi cerkva 1954, Jenko), Valvasor pa omenja tudi cerkev sv. Marije Magdalene na Planinskem polju (zu Albenfeld), ki je bila opuščena 1769. in prav tako ne stoji več (Benedek, Kebe, Höfler). Zato se ponuja misel, da je portal morda iz ene od teh dveh cerkva. V južno steno je vzidana tudi nagrobna plošče Uršule Pogorelc (†1902), lep secesijski kamnoseški izdelek Alojzija Vodnika (Kermavnar). Napis sporoča, da je ploščo v spomin staršema postavil sin Matija, ki je kot izseljenec živel v Ameriki. V zvezi z njim na tem mestu omenimo, da so na njegovo pobudo (in nadučitelja Josipa Benedeka) leta 1931 v Planini postavili spomenik skladatelju, pesniku in narodnemu buditelju Miroslavu Vilharju z njegovim bronastim doprsjem, delom Ivana Sajevica, skoraj ves denar zanj pa so zbrali slovenski izseljenci v Ameriki. Kot lahko preberemo v župnijski kroniki – z njenim pisanjem je začel drugi planinski župnik Anton Potočnik, 1859–1872–, je »vrli planinski rojak Matija Pogorelc nabral med rojaki v Ameriki in župniku daroval 1020 K« za (vnovično) poslikavo prezbiterija v župnijski cerkvi (Župnijska kronika Planine II, Kermavnar). Na severni steni pokopališke kapele je pod odpadlim ometom videti vzidana vsaj ena starejša nagrobna plošča. V notranjščini apsidalno oblikovana lesena oltarna stena z oltarnim nastavkom deli ladijski del kapele od zakristije.

Poslikava se je, sodeč po odkritem delu, raztezala levo in desno od osrednjega prizora, na desni strani naslikani lok posnema realno arhitekturo na levi strani. Ob Križanem sta pri vrhu bili krilati angelski glavi, pod njima sta sonce in luna, ob straneh pa Arma Christi, torej predmeti oz. orodja, s katerimi je bil Kristus mučen: na levi vidimo trnjevo krono, kocke, ki ponazarjajo kockanje za njegovo oblačilo, kladivo, palico z gobo ter zaenkrat nerazberljiv napis, desno bič, šibe, mučilni steber s petelinom na vrhu (znak Petrovega izdajstva), sulico, rokavico (?), s katero je vojak pred Velikim zborom Kristusa udaril po obrazu,in delno berljiv napis IN MI SMO V NJEGO[V/EM].

Zlasti svetlejše barve (npr. pri inkarnatu) so povsem potemnele oz. počrnele (gl. besedilo restavratorke-konservatorke Albine Kržič v nadaljevanju). Verjetno je bil to razlog, da so enkrat v zadnjih desetletjih 19. stoletja freske zakrili z leseno marmorirano kuliso. Če se je to zgodilo že med letoma 1877–1888, kronika o tem molči iz preprostega razloga, ker je župnik Franc Rihar (1872–1888) po 1877. prenehal z njenim pisanjem. Po zapisu naslednjega župnika Janeza Podboja(1888–1902) so 26. septembra 1889 »vrh oltarne mize položili kamnito ploščo iz kraškega kamna in vzidali nanjo portatile [kamnita plošča z relikvijami za maševanje na neposvečenem oltarju, op. S. K.]. Prej je lesen ploh pokrival oltar, da se ni portatile nič videl. Ploščo naredil kamnosek Čamernik v Ljubljani za 50f.« (Župnijska kronika Planine I). Kapelo so obnavljali tudi pod zelo dejavnim župnikom Štefanom Riharjem (1902–1913).

Kot avtorja poslikave bi ne bilo izključiti Franza Kurza von Goldensteina (*1807, † 1878; ali nekega njegovega pomočnika), ki je med sredino julija in sredino septembra 1845 v fresko tehniki poslikal prezbiterij (vzhodno steno in obok) župnijske cerkve v Planini ter kasneje (1852) tudi v podružnični cerkvi sv. Roka. Tudi sicer se je v planinski dolini večkrat mudil in upodabljal tamkajšnje očarljive vedute (npr. grad Haasberg, mali grad/ t. i. Ravbarjev stolp itd.). Goldenstein je pri stenskih poslikavah žal pogosto uporabljal barve, ki niso bile trpežne in so bile že po nekaj letih freske povsem spremenjene (Mole). Omenimo še, da se s problemom »silne plesnivosti in začernelosti« srečamo tudi v zapisu v planinski župnijski kroniki iz leta 1903, in sicer prav v zvezi z Goldensteinovimi freskami v župnijski cerkvi, zaradi česar jih je potem delno preslikal dunajski slikar Joseph Kastner ml. (Župnijska kronika Planine II, Dolinar, Jenko, Kermavnar).

Pokopališka kapela sv. Križa že dolgo ni bila obnovljena in jo je zob časa precej načel, kar se kaže tako na zunanjščini kot v notranjščini. V okviru obnove, ki bo potekala v bližnji prihodnosti, so bili, kot rečeno, že odstranjeni kipi in lesena kulisa ter prepeljani v župnijsko cerkev z namenom odprave lesnih škodljivcev. Sledila bodo druga nujna sanacijska dela, saj gibanje okoli kapele sredi pokopališča zaradi odpadajočega ometa, venčnega zidca in strešnikov postaja nevarno.

Slikovno gradivo

  1. Pogled na pokopališko kapelo z juga (foto: S. K.)
  2. Južni stranski poznogotski portal (foto: S. K.)
  3. Nagrobna plošča Uršule Pogorelc (foto: S. K.)
  4. Pogled v notranjščino proti prezbiteriju med demontažo oltarja – kip sv. Janeza Evangelista je že odstranjen (foto: Albina Kržič)
  5. Desni del poslikave z Arma Christi in napisom (foto: S. K.)
  6. Poškodbe na venčnem zidcu in fasadi (foto: S. K.)

Izbor uporabljene literatur ein virov

-Josip Benedek, Planina, Logaško okrajno glavarstvo(ur. Vojteh Ribnikar), Logatec 1889, str. 58-62.

-Viktor Steska, Slovenska umetnost. 1: Slikarstvo, Prevalje 1927, str. 256-263.

-Izidor Mole, O restavriranju fresk v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom, Varstvo spomenikov, 9, 1962-1964, str. 53-60.

-Janez Kebe, Loška dolina z Babnim poljem. Zgodovina župnij Stari trg pri Ložu in Babno Polje, Ljubljana 1996, str. 307, 309.

-Janez Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupnija Cerknica, Acta Ecclesiastica Sloveniae, 26, 2004, str. 125-191: 147.

-Mojca Jenko, Sakralna in posvetna stavbna dediščina, v: Planinska dolina. Ljudje in kraji ob Unici (ur. Primož Jakopin), Planina pri Rakeku 2009, str. 115-133: 126-127.

-France M. Dolinar, Župnija Planina nekoč in danes, v: Planinska dolina. Ljudje in kraji ob Unici (ur. Primož Jakopin), Planina pri Rakeku 2009, str. 91-104.

-Simona Kermavnar, Goldensteinova, Kastnerjeva in Jebačinova dela v prezbiteriju župnijske cerkve sv. Marjete v Planini pri Rakeku, Umetnostna kronika, 2009/25, str. 2-10.

-Igor Sapač, Planina na Notranjskem: Kapela Svetega Križa na pokopališču, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2015, str. 563.

-Simona Kermavnar, Odstrta skrivnost s pokopališča v Planini pri Rakeku (http://www.noviceznotranjske.net/odstrta-skrivnost-s-pokopalisca-v-planini-pri-rakeku/, november 2019).

Župnijska kronika Planine 18591899. I; Župnijska kronika Planine 190031. II(ŽA Planina pri Rakeku).

Popisi cerkva 1954, dekaniji Vrhnika in Cerknica (Nadškofijski arhiv Ljubljana).

-Pokopališka kapela v Planini pri Rakeku in v njej pred kratkim odkrita poslikava (https://www.mojaobcina.si/logatec/novice/kultura/umetnost/pokopaliska-kapela-v-planini-pri-rakeku-in-v-njej-pred-kratkim-odkrita-poslikava.html, november 2019).

Do sedaj opravljeno delo v pokopališki kapeli v Planini pri Rakeku

 Albina Kržič

V začetku novembra nas je k sodelovanju povabil planinski župnik, g. Franc Maček. Želel je, da demontiramo oltar v pokopališki kapeli v Planini pri Rakeku (EŠD 2112); demontaža je bila potrebna zaradi dezinsekcije.

Po razmisleku o načinu in predvidenem poteku del smo se dela lotili.  Najprej smo odstranili kipe. Križ s Kristusom je bil izredno težak in v dobrem stanju. Žeblji so bili kovani in pritrjeni v steno ali pa zakrivljeni na zadnji strani. Spraševali smo se, zakaj so zakrivljeni, saj je zadaj zidana stena. Sledilo je odstranjevanje  oltarnih arhitekturnih elementov. Takrat so se pokazale prve sledi stenske poslikave v temnem koloritu. Pri delu nas je presenetilo tudi to, da je bila oltarna kulisa popolnoma samostojna in se na srednjem delu ni naslanjala na zid. Zakrivala je nišo. Takrat je postalo jasno, zakaj so bili žeblji lahko zakrivljeni z zadnje strani. Previdno smo odstranjevali dele. Vsak element smo ustrezno označili za primer vračanja na prvotno mesto. Ko smo delo končali, se je sestavila celotna slika odkrite stenske poslikave.

Sledovi križa in kovinska sidra na poslikavi dajo slutiti, da so bili kipi Janeza, Marije in križa s Kristusom najverjetneje nameščeni v niši. Kulisa je bistveno mlajša od kipov. Deli kulise med seboj niso bili spojeni, ampak zgolj pritrjeni eden zraven drugega.

Na stenski poslikavi je opaziti več predelav. Šli so tako daleč, da jim izvedba v določenem trenutku ni bila všeč in so se zaradi tega odločili za leseno kuliso. Verjetno so jih najbolj motile črne lise na licih in krilih putov. Najverjetneje gre za detajle poslikave, ki so bili naslikani z rdečim minijem in so sčasoma počrneli. Predvidevamo, da je potekla reakcija, ko se svinčevo rdeč- minij pigment pretvori v svinčev dioksid. Poslikava je v dobrem stanju; opaziti je, da se najverjetneje nahaja po celotni ladji. S primernim konservatorskim-restavratorskim pristopom bo kapela zažarela v vsem svojem sijaju in bo postala primeren prostor zadnjega slovesa.

Dela je opravila Albina Kržič, samozaposlena v kulturi, konservatorka-restavratorka in Stanko Petelin za Restavratorstvo Aleš Vene s. p., sodeloval je tudi domačin Albin Petrič. Strokovni nadzor  je vodila Marta Bensa iz ZVKDS Nova Gorica.

Simona Kermavnar

Ne spreglejte

Obnova logaškega gradu končana – zdaj mu je treba dati življenje

Marko Smole, lastnik gradu Logatec, je končal 12-letno prenovo tega poznorenesančnega dvorca, ene največjih kulturnih znamenitosti …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja