Zmajčki so lačni

Čeprav imajo naše ličinke na trebuščkih še nekaj zalog rumenjaka, s katerim bi lahko preživele še nekaj časa, smo jim že začeli dajati hrano. V petek smo našim najstarejšim in največjim ličinkam ponudili pojedino – slastne črvičke, bolj natančno štiri, za vsako ribico po enega. V soboto zjutraj nas je razveselilo, da je v posodi ostal samo še eden. Posnetek IR-kamere je potrdil to, kar smo s tolikšno nestrpnostjo pričakovali, in razblinil bojazen, da ličinke morda ne bodo zmogle jesti. Vendar to ni bil enkraten napad lakote: tudi danes so si ribice privoščile malico. Torej, zmajčki že jedo. Hrana nekatere sprva zmede, nekatere se je celo malo bojijo in pred njo pobegnejo. Ko pa na koncu ličinke kot strašni zmaji sunkovito pohlastajo plen, smo več kot zadovoljni in srečni.

Ličinke človeške ribice (foto: Iztok Medja za Postojnsko jamo)

»Jama ve«

Predsednik uprave Postojnske jame Marjan Batagelj vedno poudarja, da »jama ve«. Ve, kdaj in kaj potrebuje, koliko lahko prenese in česa ne mara. Zato je toliko bolj zanimivo, da je bila prva »jamska pojedina« 16. 7. 2016, prav na dan, ko je Batagelj praznoval 6. obletnico nakupa podjetja Postojnska jama in prevzema upravljanja naše najstarejše turistične jame, ki na vrhuncu letošnje sezone znova beleži izjemno število obiskovalcev. In medtem ko so obiskovalci polnili jamo, so mali zmajčki očitno jedli tudi v čast hotelu Jama, ki je pred 45 leti prav 16. 7. 1971 prvič odprl svoja vrata.

Hotel Jama (foto: Iztok Medja za Postojnsko jamo)

Konec je

Tudi 13. in 14. 7. 2016 sta datuma, ki se bosta zapisala v zgodovinsko knjigo naših človeških ribic in jame. S tema datumoma in še zadnjima izleženima ličinkama se je pri nas končalo izleganje človeških ribic. V sredo se je po nekaj dneh »mencanja« končno izlegel naš »Počasne«. Ta ličinka je namreč precej dni lezla iz ovojnice in se nato pomaknila spet vanjo, kot da bi si vzela čas za premislek, ali je zunaj »vse v redu«. Naslednji dan se je izlegla še zadnja, ki smo jo poimenovali Jojo, saj je dobesedno visela s kamna na tanki nitki in se zibala. Zanimivo je, da sta tudi zadnji ličinki po velikosti in razvoju že zelo podobni preostalim, ki so se izlegle dosti pred njima. Torej lahko sklepamo, da so »prekoračile rok« in se v ovojnici razvijale, kot da bi bile že zunaj nje.

Od polivinilaste strehe do laboratorija

Od prvotno izleženih 64 jajčec imamo zdaj 22 mladih ličink, vse so v našem jamskem laboratoriju, ki je sprva deloval kot improvizirano nadzorovano okolje za jajčeca, ki smo jih morali umakniti od okuženih jajčec. Iz tega je počasi nastajal pravi laboratorij, prilagojen potrebam naših ličink in biologov. Tam jih ne samo preučujemo, ampak se od njih tudi učimo. Ker vemo, da je naravno okolje najboljše, smo eni od ličink v posodo namestili petrijevko z blatom iz enega redkih neoporečnih delov reke Pivke. Ličinki ni prijalo samo blato, po katerem se zdaj kobaca in skriva, ampak ji je ustrezala tudi petrijevka, pod katero je zlezla. Ker se človeške ribice zaradi občutka varnosti rade stiskajo ob kamne, smo tudi drugim začeli nameščati sterilna steklena skrivališča.

Držite pesti še naprej!

Čeprav so ličinke s prehranjevanjem pokazale, da gre njihov razvoj v pravi smeri, še vedno ni časa za oddih. Treba je počakati, da začnejo jesti vse ličinke. Tako bomo vedeli, koliko ribic se bo razvijalo naprej. Prav tako pa moramo že zdaj premišljeno in pametno načrtovati vse nadaljnje korake in skrb za ličinke, tudi ko bodo postale mladiči. Kot pri otrocih se skrb za naše ličinke ni končala, ko so se izlegle, ampak se je šele začela. Čeprav nas je izguba vsakega jajčeca užalostila, nam gre po vseh dostopnih podatkih zelo dobro. Statistika – to vemo – marsikdaj ne govori v prid ribicam. Tudi v prihodnje bomo vse svoje napore in trud vlagali predvsem v njihovo dobrobit. Vi pa seveda še naprej držite pesti.

Na vodilni fotografiji: Biolog pri hranjenju ličink (foto: arhiv Postojnska jama)