Postojnska jama Triglav
Obvestilo

Dr. Gordana Kalan Živčec: »Probono ambulante so sramota slovenskega zdravstva!«

Zdravnica nujne medicinske pomoči, mentorica specializantom prej družinske medicine, danes pa tudi urgentne medicine, nekdanja predsednica zdravniške zbornice prim. dr. Gordana Kalan Živčec je za regijski spletni portal Novice z Notranjske spregovorila o svojem delu na postojnski urgenci in odstrla svoj pogled na slovensko  zdravstvo, zlasti na področje družinske medicine, ter predstavila svojo agencijo za posredovanje zdravstvenih storitev Medico Veritas www.medico-veritas.net . Iskriva in živahna sogovornica je prepričana, da se moramo začeti zavedati obveznosti do lastnega zdravja in ga aktivno negovati.

 Kako združujete dejavnosti nujne medicinske pomoči in družinske medicine?

Biti mentor mladim specializantom oz. bodočim specialistom določene stroke pomeni ohranjanje vitalnosti – kondicije v stroki. Medicina tako hitro napreduje, da menim, da ni junaka, ki je ob rednem delu in tudi rednem, predpisanem  izobraževanju sposoben samostojno spremljati prav vse novosti. Izobraževanje zdravnikov se praktično nikoli ne zaključi. Specializante zato vidim kot orodje, motor, priložnost, da ohranimo kondicijo – novosti na področju stroke tudi starejši zdravniki. Mladi specialisti imajo ogromno znanja iz teorije, prinašajo novosti, v kombinaciji s kliničnimi izkušnjami starejših kolegov pa se mi zdi to idealno za vsakega zdravnika v tretji ali četrti dekadi kariere in podpora mladim v strokovnem razvoju.

Kako je po vašem mnenju pri nas razvita družinska medicina in kako komentirate nenehna opozorila družinskih zdravnikov o prevelikem številu pacientov?  

Opozorila družinskih zdravnikov so upravičena. To je bila tudi tema mojega doktorskega dela. Preučevanjem obremenitev z delom zdravnikov družinske medicine sem namenila  celo obdobje svojega življenja, tako v akademskem kot v kliničnem delu. Splošno znanih sedem minut, ki so postale nek privzeti standard za delo v družinski medicini, ni standard, ampak je čas, ki so ga izmerili zdravniki pri svojem delu z 12.200 pacienti, sicer že pred skoraj desetletjem. Ta številka govori, kako zelo kratko je odmerjen čas za komunikacijo med zdravnikom in pacientom v družinski medicini.

Kako torej izboljšati situacijo v družinski medicini?

Rešitve obstajajo. V doktorski nalogi sem dokazala, da  se isti zdravnik v isti situaciji, v istih delovnih okoliščinah odloči drugače, ko je v stiski s časom. Predpiše več antibiotikov, tudi pri zdravstvenih stanjih, ki tega ne zahtevajo, saj bi moral pacientu sicer ponuditi več pojasnil, oz. še slabše, še huje, predpiše več napotnic za nujno zdravljenje, kar pomeni, da ustvarja nepotrebne čakalne dobe za bolnike, ki te storitve ne bi potrebovali, če bi imel osebni zdravnik več časa zanje. Ne trdim, da čakalnih dob v bolnišnicah ne bi bilo. Prepričana pa sem, da je treba organizirati kar nacionalno kampanjo »Razbremenimo Klinični center«. Več kot bomo imeli časa za bolnika zdravniki v družinski medicini, manj bo izdanih napotnic in več časa bomo imeli tudi zdravniki v kliničnem centru za napotene bolnike.

Med sodelavci veljate za izjemno prizadevno in delavno, imate zelo veliko energije. Samo delo v ambulanti je bilo za osebo vašega formata premalo. Ali v tem tiči vaša ljubezen do dela na urgenci? Koliko časa ga že opravljate?

Moje prvo delovno mesto  po opravljenem strokovnem izpitu davnega 1986. leta je bilo prav delo na urgenci. V svoji karieri sem vselej imela odlične mentorje, vendar me je delo v družinski medicini daleč bolj napolnilo kot delo na urgenci. Ti stroki sta si blizu, pa vendarle zelo daleč. V družinski medicini dejansko spremljaš rezultate svojega dela skozi daljše obdobje – imela sem izjemen privilegij, da sem lahko več kot 20 let delala v istem okolju. Tu je veliko »romantike«, a nobene slave. V urgenci pa je ogromno »slave«, pa komaj kaj romantike. Urgentni primeri so vedno bolj »odmevni«. Veliko, veliko pa lahko pomagaš v družinski medicini ljudem skozi dolgo življensko obdobje, kar je daleč manj »vznemirljivo«.

Konec lanskega leta ste vnovič kandidirali za predsednico zdravniške zbornice, a niste uspeli. Kako danes gledate na razplet dogodkov?

Menim, da je bila to zame osebno odlična odločitev, saj sem s tem razčistila vse dvome, upe ali ideale o tem, ali lahko zdravniki v Sloveniji ponovno podprejo mojo kandidaturo. Izkazalo se je, da ne. Če tega ne bi poskusila, bi vedno ostalo vprašanje, kaj če …? Zdaj je vse za menoj in življenje se nadaljuje veliko bolj svobodno.

Bili sta vodja reševanja pri največji prometni nesreči pri nas, januarja lani, do katere je prišlo zaradi izjemnih vremenskih razmer. Najbrž se strinjate, da je tudi poletje čas urgence, če se tako izrazim.  S kakšnimi primeri se v tem času največ ukvarjate?

Reševalna akcija, v kateri sem vodila zdravstveni del, na prometni nesreči z največjim številom udeleženih vozil v zgodovini Slovenije je potekala izjemno uspešno. V dveh urah smo oskrbeli vse udeležence. Umrli so le poškodovanci, ki so umrli ob samem trku. Nihče ni umrl po prevozu v bolnišnico, saj je vse potekalo izjemno hitro in tekoče, zelo dobro usklajeno z vsemi službami. Hvala še enkrat vsem za resnično predano in odgovorno delo! Naš, zdravstveni reševalni del je trajal »borih« dve uri. Pa se nam je zdelo na koncu, da je bil za nami cel dan!

Teren Postojne ima nekaj posebnosti. Pokrivamo AC od Unca do sežanskega terena, torej do Razdrtega, »naši« pa so tudi tuneli proti Vipavi.  Žal ugotavljam, da ta avtocesta v času poletja ni več avtocesta, temveč regionalna cesta. To vidimo vsi, ko se po tej cesti vozimo s hitrostjo mestnega prometa. Potem imamo še Planinske Ride, najbolj črni odsek  za motoriste. Pohvaliti moram vzdrževalce te ceste, ki jo skrbno, že zgodaj spomladi začnejo čistiti, ker vemo, da so motoristi najbolj ogroženi udeleženci v prometu, še posebej, ko je cesta v slabem stanju, npr. polna peska. Tu so še delovne, gozdne nesreče, ljudje se ukvarjajo z delovnimi stroji, čiščenje po žledolomu se nadaljuje in tudi nesreč ob kmečkih delih je v poletnem času bistveno več. V hudih vročinskih dnevih se poslabša zdravje tudi kronično bolnim, ko ljudje precenijo svoje sposobnosti.  Posebna zanimivost pa je to, da smo postali kar regionalni »center odličnosti«. Na nas se namreč obračajo že kar bolniki iz sosednjih občin,  že vsi popotniki od državne meje pa do Vrhnike, četudi so le v »tranzitu«.

Koliko časa se čaka na postojnski urgenci?

Imam načelo, da se na urgenci nikoli ne mudi,  delamo pa hitro. Zelo! Vendar takrat, kadar to zahtevajo zdravstvene okoliščine bolnika.  Se nam pa nikamor ne »mudi« za neurgentna stanja. Ljubljanska urgenca ni obremenjena zaradi urgentnih stanj, ampak zaradi tega, ker ljudje pričakujejo hitre preglede za povsem neurgentna stanja. Teh, hitrih pregledov na urgenci ni. Tudi v Postojni ne.

Kako ocenjujete opremljenost in pripravljenost nujne medicinske pomoči v Sloveniji, zlasti v postojnskem zdravstvenem domu?

Ob poznavanju drugih urgenc lahko trdim, da je postojnska izjemno dobro opremljena, zelo dobro tudi skrbimo za razvoj same stroke in opreme. Dodana vrednost je, da smo ekipe stalno v nekem treningu, skupnem delovanju. Pravkar smo na primer končali skupno vajo z gasilci, na kateri smo vadili izvlek poškodovanca iz vozila.

Trenutno zelo, zelo potrebujemo novo reševalno vozilo – reanimobil. Glede na prevožene kilometre in potrebe terena, bi potrebovali vsako leto eno novo. Ne le prebivalci občin Postojna in Pivka, tudi Dars za voznike na avtocesti, občine, ki jih pokrivamo ob izpadu njihovih ekip, Cerknica, Sežana, Divača, Ilirska Bistrica bi se morale zavedati, da če ne bomo imeli dovolj vozil, ne bomo mogli prihiteti na pomoč.

Ste tudi konzultantka in lastnica MEDICO VERITAS, agencije za posredovanje zdravstvenih storitev. Zakaj menite, da ljudje, pacienti, potrebujejo vaše agencijske  storitve?

Zadovoljna sem, da prvič v življenju dejansko lahko naredim največ možnega za bolnika, z vidika stroke in organizacijsko. Uporabnikom zdravstvenih storitev nudim natančne in preverjene informacije, ki sem jih v dolgoletnem delu pridobila in jih tudi v sistemu zelo dobro poznam. Ni nujno, da ljudi vodimo skozi sistem »za rokico«. Si pa zaslužijo natančno, strokovno preverjeno in iskreno informacijo. To mi zagotavljamo.

Kako agencija deluje?

Agencija deluje po konceptu samoplačniškega dela. Dostikrat se izkaže, da imajo ljudje napačno predstavo o višini našega stroška. Naj povem, da se cena storitev naročanja v Sloveniji ali tujini giblje med 9 in 12 evri, kar pomeni, da vrtimo telefone, preverjamo izvajalce, vas tam naročimo, vam povemo kdaj, kje, kako se boste tam zglasili. Pomembno se nam zdi, da najdemo res pravega zdravnika za vašo težavo.

Katere storitve ljudje najbolj potrebujejo?

Trenutno je zelo velika potreba po storitvah iz urologije, ortopedije. Za pregled uroloških pacientov so dolge čakalne dobe, saj so urologi zelo deficitarni, imamo tudi izkušnje celo z operiranimi pacienti z rakom, ki smo jih zagotovili pravočasno zdravljenje …  Paciente seznanimo s pravico, da so pregledani v roku, ki ga je ta država predpisala, in če ga ne more zagotoviti, ima pacient pravico to uveljaviti v skladu z evropsko direktivo 2011/24 o prostem pretoku bolnikov.

Kako je s plačilom?

Agencijske storitve so dostopne:  9 eur za naročanje na napotnico v Sloveniji in 12 eur za tujino. Potem pa so tu še različna svetovanja, pisanje vlog, tudi na zavarovalnico.

Imam tudi povsem zasebni zdravstveni zavod Master Doctor, zasebno ambulanto. Nimam koncesije, in opažam, da se name obračajo pacienti s svojimi izvidi ali z nepojasnjenimi zdravstvenimi težavami. V svoji ambulanti jim lahko namreč zagotovim ne samo znanje, ampak tudi čas. Lahko jim predpišem zdravilo, izdam napotnico, usmerim v pravo diagnostiko. Veliko časa namenim svetovanjem s področja izboljšanja zdravja, počutja, psihološke podpore. Znesek, ki ga plačajo je odvisen od količine/dolžine časa, ki ga potrebujejo bolniki. In, to obračunamo – čas, ne zgolj posvet kot tak. Posvet do 30 min stane 70 €, do 60 min 120 €. Ni redko, da bolnik potrebuje tudi dve uri ali več, da najdemo zanj najprimernejšo rešitev. Nikjer se ne »reklamiramo«. Naši zadovoljni bolniki so naši najboljši promotorji.

Kaj bi v slovenskem zdravstvu spremenili?

Sprejeti je treba nekaj zakonov, predpisov, npr. interventne ukrepe za Klinični center v Ljubljani! Potrebujemo nov zakon o zdravstveni dejavnosti ali zdravstvenem zavarovanju, vendar ne v obsegu tako kot je danes, ampak integralni nov koncept, kakšno zdravstvo želimo imeti v prihodnje. Upoštevati je potrebno razvoj družbe, tudi v kontekstu EU.

Konkretno bi ukinila koncesije! Če je namreč nekdo usposobljen za zdravljenje po standardih, ki jih predpiše država, mora imeti pacient dovoljenje izbirati svojega zdravnika ne glede na delovno pravni status tega zdravnika. Javno zdravstvo pomeni, da so sredstva, ki jih namenjamo zdravljenu solidarno zbrana skozi javni sistem, ne pa, kako je zaposlen zdravnik. Kje odloči bolnik uporabiti svoja sredstva, plačnika prav nič ne briga, to je svoboda bolnika! Ali ne govorimo ves čas, da mora denar spremljati bolnika?  Tu vidim priložnost tudi dopolnilnega zavarovanja, in sicer v oblikovanju paketov zavarovanj, ki si jih lahko privoščimo vsi. Imamo javno zdravstveno zavarovanje iz prispevkov,  ki je solidarno. Imamo tudi zelo podobno dopolnilno zdravstveno zavarovanje. In če si skozi ta dopolnilna sredstva lahko zagotovimo zasebne zdravnike – zakaj pa si jih ne bi?

Mislim, da se moramo vsi skupaj začeti zavedati obveznosti tudi do lastnega zdravja. Več pozitivne preventive in tudi izdatneje »nagraditi« paciente, ki aktivno skrbijo za lastno zdravje. Vedeti moramo, da država v prihodnje ne bo skrbela za naše zdravje, oz. je dolžna organizirati »le« dostopen kakovosten sistem.

Absolutno nasprotujem pro bono ambulantam.  Mislim, da je to sramota Slovenije. Če se  pogovarjamo o solidarnem javnem zdravstvenem sistemu, zakaj slovenski državljan ni upravičen do zdravljenja znotraj  slovenskega zdravstva. Mnogi ljudje za svoje stiske niso sami odgovorni. Na drugi strani pa se nekateri dobesedno  »norčujejo iz belega kruha«. To so ljudje, ki prekomerno uporabljajo zdravstveni sistem v pričakovanju, da bo zdravstvo rešilo njihove probleme, ki sploh niso zdravstveni.

Zelo dobro se spomnim prvih primerov, ko so podizvajalci večjih sistemov ostali brez plačila za opravljeno delo, na njih so bile vezane družine, otroci in v trenutku, ko oni niso imeli plačanih prispevkov, ker niso dobili plačila za opravljeno delo, so bili vsi skupaj nezavarovani. Pro bono ambulante so potuha državi, da zdravstvenega sistema ne uredi pravično. Vse so bile začasne, zdaj pa so vse bolj trajne. Podpiram solidarno zdravstvo, ampak to pomeni, da skrbimo tudi drug za drugega, ne samo vsak zase.

Menim, da je potrebno oblikovati tudi nacionalni sklad za zdravljenje posebnih bolezni, stanj, zagotavljanje izjemno dragih zdravljenj, zdravil v tujini ali tudi v Sloveniji. Ni družbe, ki bi lahko zbrala skozi javna sredstva toliko, kolikor medicina danes lahko ponudi bolnikom. Zakaj ne bi bila donacija v tak sklad dohodninska olajšava? Pa naj bo za podjete ali posameznika? Saj na koncu je vse »naš« denar, pa naj bo to davek ali zdravstvni prispevek, mar ne? Ravnajmo z njim preudarno in ga nemenimo tistim, ki ga potrebujejo za zdravljenje, ne le zato, ker lahko uveljavijo neko svojo pravico!

Besedilo in foto: Blanka Markovič Kocen

 

 

Ne spreglejte

Od zemlje k nebu – Kolaži Jasmine Čelan v galeriji Zavarovalnice Triglav v Postojni

V Zavarovalnici Triglav, Območni enoti Postojna, kljub epidemiji nadaljujejo s postavitvami zanimivih likovnih del različnih …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja