Katarina Kokalj ima znanost »v rodu«

Logatčanka Katarina Kokalj, dijakinja 4. letnika Gimnazije Jurija Vege Idrija, obožuje kemijo, fiziko in matematiko, raziskave in znanost. Seveda jo zanima še marsikaj drugega, podobno kot njene vrstnike, nam je povedala mladenka, ki je lani za svojo raziskavo prejela laskavo Krkino priznanje.

Tale zgodnje pomladanski čas je predvsem za mlade bodoče dijake in študente čas, ki je za mnoge lahko tudi življenjska prelomnica. Odločiti se je namreč treba za poklic oziroma šolo, kjer se bo nadaljevala pot. Kako si se ti odločala pred štirimi leti? Kaj ti je narekovalo izbiro idrijske gimnazije?

Odločitev ni bila ravno lahka, kolebala sem med gimnazijo Vič in gimnazijo v Idriji. Na dan vpisa še nisem vedela, katero naj izberem. Na koncu sem se odločila za GJV. Velika prednost idrijske gimnazije je bila zame ravno njena majhnost, saj se v veliki množici sama ne znajdem najbolje. Po mojem mnenju se učenci in učitelji v manjših oddelkih lažje začutijo in povežejo. Pri nas sta v letniku samo dva oddelka, v našem razredu nas je 23. Prednost je prav gotovo tudi ta, da izgubim za vožnjo v Idrijo samo 25 min, zato mi ostane več prostega časa. Če bi izbirala še enkrat, odločitve ne bi spremenila, saj je na šoli počutje res odlično.

Praviš, da si po duši naravoslovka? Od kod to zanimanje? Je to že v »rodu«?

Že od nekdaj me je zanimalo, kako stvari delujejo in iz česa so sestavljene. V osnovni šoli sem imela zelo rada matematiko, ko smo dobili še kemijo in fiziko, sem vedela, da je to nekaj zame. Bolj kot so šle stvari v podrobnosti, bolj mi je bilo zanimivo. Veliko zaslugo za to ima prav gotovo moj ati, ki je tudi sam naravoslovec, in nam je že od majhnega znal na zanimiv način približati to področje. 

Pravijo, da so naravoslovci bolj fantje, nekoliko manj dekleta. Bi se strinjala s tem?

Mogoče res. Se mi pa zdi, da te razlike niso več tako očitne. Vedno več je tudi deklet, ki se odločajo za naravoslovne poklice.

Lahko malo opišeš šolanje na idrijski gimnazijo. Mogoče boš katerega od sedanjih devetošolcev celo navdušila zanjo?

Pouk se začne ob 7.50. Če si vozač in zamudiš na prvo uro, ni nobenega problema. Največkrat zaključimo ob 14ih,  v četrtem letniku imamo dvakrat na teden tudi osem ur (to je do 14.50). Profesorji so dostopni in se velikokrat prilagodijo tudi našim željam. V primeru, da določene snovi ne razumeš, ima vsak dijak možnost konzultacij – to so individualne ure s profesorjem, kjer ti snov razloži še enkrat, mogoče na malo drugačen, bolj razumljiv način. Na šoli imamo tudi veliko krožkov, vsako leto dobimo možnost odhoda v tujino preko različnih projektov in mednarodnih izmenjav, najraje imamo tedne športa. V prvem letniku so to Dolenjske toplice, v drugem gremo smučat v Italijo, v Forni di Sopra, v tretjem nas odpeljejo na otok Lošinj. Za četrti letnik je rezervirana maturitetna ekskurzija. Vzdušje na gimnaziji je zares odlično.

Kakšna je pravzaprav vloga te gimnazije pri tvojem raziskovalnem delu?

Kar velika. Vse se je začelo v drugem letniku, ko nam je šola za izbirni predmet kot eno izmed možnosti ponudila tudi »Projektno delo z osnovami raziskovalnega dela«. Na začetku smo skupaj s profesorico zasnovali in naredili skupno raziskovalno nalogo, da smo videli, kako vse skupaj poteka, kako se lotiti dela itd. Skratka služila je kot nek vzorčni primer. Nato smo bili na vrsti mi. Vsak je moral narediti svojo raziskovalno nalogo. Ker me zelo zanima naravoslovje, sem se odločila, da bo moja raziskovalna naloga izhajala iz tega področja. Odprla se mi je možnost, da bi jo naredila pod mentorstvom Inštituta Jožefa Stefana in sem jo takoj sprejela. Tako sem že v drugem letniku nekajkrat predčasno odšla od pouka in šla na Institut. Tam sem tudi delala približno en mesec med poletnimi počitnicami, v tretjem letniku pa sem vsak petek od novembra do februarja manjkala v šoli, da sem lahko opravila vse potrebne eksperimente in meritve na inštitutu. V šoli so mi zaradi lažjega dela in usklajevanja dodelili status raziskovalca. Po zaključenem delu v laboratoriju, je sledilo pisanje raziskovalne naloge. Pri tem so mi bili vedno na razpolago za pomoč mentorji na inštitutu in moja profesorica kemije, tako kot že med samim eksperimentalnim delom.

Bralce bo gotovo zanimalo tvoje raziskovalno delo. Nekaj besed bi namenili tudi temu. Nam ga lahko bolj podrobno opišeš. Kaj je bilo tisto najpomembnejše, kar ti je prineslo Krkino nagrado in srebrno priznanje na srečanju mladih raziskovalcev Slovenje?

Tema naše raziskovalne naloge z naslovom »Superhidrofobne sol-gel prevleke za tkanino, steklo, papir in aluminij« so bile superhidrofobne prevleke. Superhidrofobnost je pojav, pri katerem kapljica vode na površini zavzame obliko kroglice. To pomeni, da se kapljica površine ne oprime, zato se pri nagibu materiala z nje odkotali. Tako material s superhidrofobno prevleko ostane suh tudi po močenju. Takšen pojav lahko srečamo tudi v naravi, najpogosteje na listih rastlin, saj njihovo površino prekrivajo organske molekule, ki v kombinaciji s hrapavostjo ustvarijo superhidrofobno površino.

Namen naše raziskovalne naloge je bil sintetizirati superhidrofobne prevleke, ki po nanosu povečajo hidrofobnost površine. Sintetizirane prevleke smo nanesli in testirali na različnih materialih: tkanini, steklu, papirju in aluminiju. Vse površine so bile pred nanosom hidrofilne, kar pomeni, da so vpijale vodo. Po nanosu prevleke pa se je hidrofobnost (tj. vodoodbojnost) znatno povečala, saj so se na vseh preučevanih površinah izoblikovale kroglice, katere materiala niso močile. Naš cilj je bil tako dosežen.

Imajo pa takšne prevleke praktično uporabo za številne aplikacije, saj ima površina s takšnimi lastnostnimi med drugim tudi sposobnost samočiščenja. Za primer: tkanina, prevlečena s tako prevleko, bi bila odporna na mastne madeže in bi ostala suha tudi na dežju.

Naravoslovni poklici imajo prihodnost, zaposlitev je lažja, iskani poklici so predvsem v tej veji ? Se strinjaš?

Ja, se strinjam. To so poklici, kjer se ustvarja dodana vrednost.

V katerem poklicu se vidiš v prihodnosti, kakšno delo te najbolj veseli?

Definitivno nekaj v zvezi z naravoslovjem, kemijo. Ali bodo to raziskave ali bo kaj drugega, še ne vem. To bom videla sproti.

Kemija je tvoje področje? Zakaj? Imajo tudi dobri profesorji kaj pri tem?

Prav gotovo. Dober profesor navduši učenca s svojim znanjem in načinom podajanja snovi.  Ko vidiš, da se učitelj osebno ukvarja s tabo in si vzame čas za odgovore na vsa tvoja vprašanja tudi izven pouka, potem veš, da si zadel na tomboli. V osnovni šoli me je nad kemijo navdušila učiteljica Minka Pivk na OŠ Tabor, na gimnaziji je to vlogo prevzela profesorica Valerija Šemrl Kosmač, doma pa to vlogo opravlja že od malega kar moj ati 🙂

Naravoslovci so veljali za introvertirane, bolj vase zaprte, razmišljujoče ljudi. Glede na to, da ti rada poješ, igraš kitaro, celo koncerte povezuješ najbrž to ne velja. Kako preživljaš čas, ko se ni treba učiti, če je takega časa sploh kaj?

Vedno bolj ko gre proti koncu šolskega leta, vedno več je dela, učenja, predvsem zaradi mature. Se pa vseeno najde nekaj prostega časa. Takrat vadim solo petje, igram kitaro, se rada družim s prijatelji, kaj spečem in preberem kakšno dobro knjigo. Prav tako pa namenim nekaj časa tudi športu, pozimi je to največkrat smučanje, poleti pa plavanje in hoja v hribe.

Matura je pred vrati, maturantski izlet je verjetno že za vami. Je kaj živčnosti pred maturitetnimi dnevi?

Zaenkrat ne, do začetka mature je še nekaj časa. Verjetno bo nastopila na dan opravljanja izpita.

Verjetno so se v štirih letih med vami dijaki in profesorji spletle lepe prijateljske vezi. Bo slovo težko?

Seveda. V štirih letih smo se kot razred zelo povezali, vedno navijamo drug za drugega, med seboj si pomagamo, med odmori in prostimi urami pa radi odigramo partijo taroka. Tarok smo na maturantskem izletu naučili igrati tudi našo razredničarko, nismo pa jo uspeli še prepričati, da bi ga z nami zaigrala kar med uro angleščine. Tudi z drugimi profesorji imamo odlične odnose, so zelo razumevajoči, pri nekaterih urah se prav pošteno nasmejimo.

Ste bili morda tudi v tujini? Idrijska gimnazija je znana po tem, da svoje dijake pogosto odpeljejo na poučne ekskurzije tudi v tujino. Si se tudi ti, seveda glede na zanimanje za naravoslovje, udeležila katere?

Na prostovoljne ekskurzije v tujino nisem nikoli šla, zaenkrat sem še raje doma. So pa ekskurzije na urniku v vsakem letniku in zelo dobro organizirane (prava kombinacija ogledov in prostega časa). V prvem gremo na ekskurzijo v Prekmurje, v višjih letnikih se odpravimo v tujino (Dunaj, Firence, München). Definitivno so zelo priljubljene, dijaki se jih vsako leto zelo veselimo.

Ob koncu bi želela, da morda našim bodočim dijakom kaj lepega, spodbudnega poveš. Na kaj morajo predvsem pomisliti, ko se odločajo, katera bo njihova nadaljnja pot šolanja?

Naj bodo radovedni, iskreni in naj uživajo življenje.

Izjemno zrelo razmišljanje mlade dijakinje, ki odraža njeno zrelost in predanost svojim ciljem. Hkrati pa je to dobra potrditev ugleda idrijske gimnazije, ki na široko odpira možnosti študija na najboljših fakultetah. Predvsem pa je razveseljivo to, da je odnos med profesorji in dijaki še vedno zdrav, poln razumevanja in medsebojnega sodelovanja, ki je ključ do uspeha.

Metka Bogataj

Foto: osebni arhiv K. K.