Lili Praznik – učiteljica z veliko začetnico

Lili Praznik (roj. Benič), Cerkničanka, ki je kariero zgradila izven rodnega kraja. Z vse, ki jo poznajo in so prepoznali njen talent, je Lili rojena učiteljica.  Vse življenje je posvetila otrokom, mlajšim sodelavcem in šoli. Iz razredov se je letos spomladi odpravila novim upokojenskim izzivom naproti.

Iz Cerknice v Ljubljano

Lili praznik je bila pridna učenka in športnica, katere največja želja je bila postati učiteljica. Leta 1985 je predčasno diplomirala, za kar je prejela priznanje Občine Cerknica. Na cerkniški šoli žal ni dobila službe, ker pa je želela delati, je dala prošnjo na Osnovno šolo  Danile Kumar v Ljubljani. Z veseljem so jo sprejeli in tam je tudi končala odlično kariero učiteljice razrednega pouka.  Večkrat je bila predlagana za naj učiteljico.

Vedno pred časom

Zanesljiva, vedno pripravljena pomagati in deliti svoje znanje z mlajšimi kolegicami, je bila priljubljena tako med slednjimi, še bolj pa med svojimi učenci. Z izvirnimi idejami je bila Lili vedno pred časom ter mentorica mnogim hvaležnim študentkam. Nikoli ni zavrnila mentorstva. Nikoli se ni gnala za nazivi, njeni otroci so bili vedno na prvem mestu. Ji pa ni lahko ob zavedanju, da nikoli več ne bo v razredu s svojimi učenci.

Aktivna tudi v domačem kraju

Organizirala je nešteto proslav in prireditev na šoli, vodila lutkovni krožek in ves čas poučevala tudi glasbo v svojem razredu ter pripravljala glasbene nastope svojih učencev. Likovni izdelki njenih otrok pa so bili vedno nekaj posebnega. Seveda pa ni nikoli pozabila na domači kraj. V Cerknici je bila aktivna članica smučarskega kluba in je pomagala pri izvedbi športnih prireditev, sploh na kolesarskih tekmah.

Sprejem pri ljubljanskem županu Jankoviću

Ko so za njeno upokojitev izvedeli njeni nekdanji učenci, so ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću napisali pismo o njej. Nameravali so jo tudi obiskati v šoli, pa je bila ravno takrat na bolniški.  Župan jo je zadnji junijski ponedeljek povabil na sprejem, kamor jo je pospremila ravnateljica Mojca Mihelič. V sproščenem pogovoru o njenih izkušnjah se ji je župan zahvalil za opravljeno delo in jo skušal prepričati, naj učiteljsko delo podaljša, »saj ima fino energijo«. Žal ga je morala zavrniti, ker je vožnja do Ljubljane zaradi kaotičnih razmer na naših cestah postala prenaporna, pa tudi rada bi bila več časa s svojo vnučko. Ob slovesu ji je župan predal darilo, posodo modrosti   Oskarja Kogoja. Največ o njej pa pove pismo županu in pesmice njenih nekdanjih učenk.

Uredništvo NzN

Foto: osebni arhiv L. P.

Pismo županu

Objavljamo še pismo županu, ki je bilo začetek vse zgodbe:

“Spoštovani g. župan

Pišem v imenu nekdanji učencev OŠ Danile Kumar.

Letos se bo upokojila, po našem prepričanju, najboljša učiteljica na svetu. Morda zveni pretirano, toda tisti, ki jo poznajo se strinjajo s tem.

Je izjemna osebnost. Polna energije, nič ji ni težko. Odprta za mnenje otrok, vedno pripravljena pomagati, po potrebi stroga a pravična. Ima izreden čut za otroke. Tistim, ki so imeli težave doma ali pa so sami delali probleme se je še posebej posvetila in vedno našla rešitev s katero je omilila zadeve. Imela je res inovativne prijeme. Tako požrtvovalne učiteljice nisem srečala nikoli več. Moja hčerka se šola v Tokiu, kjer živimo, pa kljub znani prijaznosti Japoncev močno pogrešam našo Lili.

Naš razred je bil vedno najlepše okrašen z likovnimi izdelki. Kaj vse smo delali pri njej.

Zjutraj je v razredu vedno lepo dišalo, ko smo prihajali k pouku. Pričakala nas je z nasmehom in prijaznim  pozdravom. Lepše se dan ne more začeti.

Znala je iz nas izvabiti tisto najboljše in to nam je pomagalo tudi v  nadaljnem šolanju.

Sošolec, ki do takrat ni maral hoditi v šolo je po nekaj dneh z našo Lili vzljubil šolo.

Nikoli ni pokazala slabe volje ali, da je kaj narobe. Tudi po smrti sina je ostala ista, topla in prijazna. Učila je tudi mojo nečakinjo.

Njeni nekdanji učenci se bomo zbrali 19.6. pred šolo in se ji zahvalili za izjemno delo. Nekateri smo v tujini kar otežuje organizacijo, a se trudimo.

Prepričani smo, da bi se lahko tudi občina ali pa vi, izkazala s kakšno zahvalo ali plaketo saj je učila štirideset generacij ljubljanskih otrok. Prepričana sem, da bo tudi vodstvo šole to podprlo. Prav tako kolegi in učenci.

Hvala in lep pozdrav

Maja”