Obvestilo

Spomenik padlim v NOB v Postojni, delo Frančiška Smerduja

Na Trgu padlih borcev v Postojni stoji spomenik (RNKD ev. št. 19410), ki obeležuje slovenski osvobodilni boj. Osnutek za bronasti kip borca strelca je leta 1952 zmodeliral akademski kipar Frančišek Smerdu. Gre za prvi kiparski spomenik NOB na Primorskem, medtem ko je bil prvi »ljudski arhitekturni« spomenik postavljen kmalu po koncu vojne, že julija 1945, v Rodiku v občini Hrpelje-Kozina, glavnina arhitekturnih pa med 1951 in 1958. Na Primorskem so bili odkriti prvi kiparski spomeniki torej šele po letu 1950, namreč po Resoluciji Informbiroja (1948), s katero je bila Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) obtožena oddaljevanja od marksistične in leninistične ideologije in sovražnega odnosa do Sovjetske zveze; Stalinov Informbiro jo je izključil iz svojih vrst. Skoraj vsi ti spomeniki so izpeljani v duhu socialističnega realizma z značilno konstantno ikonografijo: partizan in partizanka, partizan in mati, talec, bombaš, ranjeni partizan ali strelec z naperjeno puško, kot v konkretnem primeru.[1]

Tudi sicer ima največ tovrstnih spomenikov z NOB motiviko med primorskimi občinami prav postojnska, in sicer štiri, poleg tu obravnavanega še primerke v Pivki, Planini in Bukovju. Tudi slednji, posvečen 21 padlim borcem in žrtvam fašizma, je Smerdujevo delo, načrt za podstavek je naredil slikar Zoran Didek. Spomenik je bil odkrit 24. julija leta 1955,[2] čeprav se še vedno navaja tudi napačna letnica 1954, mdr. v Registru nepremične kulturne dediščine (RNKD ev. št. 19386).

Frančišek Smerdu v Postojni se po njem imenovana ulica žal (še vedno) imenuje napačno Ul. Franca Smrduja se je rodil 18. decembra 1908 v Postojni, kjer je dokončal osnovno in meščansko šolo. Med 1924 in 1927 je obiskoval kiparski oddelek obrtne šole v Ljubljani, kjer so ga poučevali profesorji Alojzij Repič, France Kralj in Anton Sever. Med 1928 in 1932 je študiral na likovni akademiji v Zagrebu pri profesorjih Robertu Frangešu Mihanoviću in Franu Kršiniću, 1933 pa je končal še specialko pri Ivanu Meštroviću, tedaj najslavnejšem jugoslovanskem kiparju. Bil je član Kluba neodvisnih likovnih umetnikov (Neodvisni), v katerem je bilo štirinajst slovenskih slikarjev in kiparjev, ki so vsi, razen slikarja Staneta Kregarja in kiparja Karla Putriha, oba študenta akademije v Pragi, obiskovali zagrebško akademijo. Med 1933 in 1946 je Smerdu kot svobodni umetnik živel v Ljubljani, saj so ga kot zavednega Slovenca Italijani izgnali iz Postojne. Leta 1948 je izdelal portret za spomenik Ivanu Cankarju na ljubljanskem Rožniku, naslednje leto pa je prejel zvezno jugoslovansko nagrado za kiparstvo v Beogradu in Prešernovo v Ljubljani. Skupaj z Avgustom Černigojem je prispeval tudi notranjo opremo za v letih 19511964 zgrajeni Slovenski kulturni dom v Trstu (Via Petronio 4; arh. Edo Mihevc), ki pa je bila delno odstranjena.[3] Po rojstvu hčerke Mojce leta 1951, kasneje prav tako akademske kiparke, se je cela družina preselila na Prešernovo 13 v Ljubljani. Marca 1946 je bil imenovan na leto prej ustanovljeni Akademiji za likovno umetnost za rednega profesorja, med njegovimi študenti so bili npr. kiparji Jakob Savinšek, Stojan Batič in Drago Tršar. Na tem mestu je ostal do smrti 19. novembra 1964; pokopan je na ljubljanskih Žalah.

Smerdu si je pridobil največji sloves kot ustvarjalec malih intimnih gracilnih ženskih figur, pri katerih se kaže vpliv umetnosti Aristida Maillola in figurin iz starogrške Tanagre. V različnih materialih, tako v žgani glini, bronu, lesu in kamnu, je v tem žanru ustvaril pomemben opus. Kot portretist (npr. Rihard Jakopič, operni pevec Josip Gostič) je bil realistično usmerjen. Bil je mojster plitvega reliefa, ki se mu je posvečal že od najzgodnejše učne dobe na umetnoobrtni šoli pri profesorju Severju. Leta 1943 sta nastala reliefa Rojstvo in Dekle s košaro na glavi. Tridelni friz Rojstvo[4] predstavlja skupino dvaindvajsetih ženskih aktov, ki pristopajo k osrednji napol klečeči materi z otrokom v naročju; marmor je izklesal po vojni za Titovo rezidenco na Brionih,[5] v bron ulit relief v enem kosu pa lahko vidimo v postojnski porodnišnici (Prečna ul. 4).

Čeprav mu monumentalne in patetične teme niso ustrezale, je toliko bolj zanimivo, da so prav njegove spomeniške rešitve najzanimivejše realizacije te smeri. Umetnostni kritik in kustos Aleksander Bassin je zapisal, da je »edini med slovenskimi umetniki znal združiti to zvihrano lirično obliko z monumentalno razsežnostjo«.

Leta 1952 je Smerdu poleg spomenika v Postojni, imenovanega tudi Spomenik kraškim borcem, izdelal še Ilegalca (Spomenik ilegalcem) za Ljubljano in skupaj s Petrom Lobodom spomenik Francetu Prešernu pred Prešernovim gledališčem v Kranju. Mavčni bozzetto (v. 64 cm) za spomeniško figuro v Postojni od leta 2020 hrani Narodna galerija v Ljubljani; z več drugimi umetnikovimi deli ga je donirala njegova hčerka Mojca Smerdu.[6] Osnutek je nastal med letoma 1951 in 1952.

Spomenik je bil odkrit 8. junija 1952, načrt za podstavek je projektiral ing. arh. Janko Omahen. Na kvader iz grobo klesanih kamnov je skoraj diagonalno postavljen nizek betonski kvader z rdeče pobarvanim napisom * PADLIM· BORCEM ·ZA ·/ · SVOBODO · V· / · BORBI · PROTI · FAŠIZMU. Plastika široko razkoračenega borca je težka in masivna, modelirana širokopotezno in baročno dinamično.  Njegova desna noga je rahlo upognjena, leva pa je napeta in uprta v skalo. V rokah drži puško, levica je vidna le delno, saj jo zakriva vihrajoči suknjič. Gre za primerek t. i. »letečega kiparstva«, uveljavljene in močno zastopane spomeniške veje akcijskega kiparstva, ki v duhu plastičnega ideala z dinamiko, akcijo, razgibanim telesom in viharno draperijo tako razgiba kiparsko gmoto, da ustvari silovit izraz poleta in zagona partizanov.[7] Gmota telesa, plapolajoča draperija in puška skoraj povsem zakrivajo koščeni in brkati obraz borca z razmršenimi lasmi. Pogled od strani pa pokaže tudi skoraj identično obravnavanje glave in las kot pri Ilegalcu, pri katerem je vzvihran plašč pač prav tako bistven za dinamiko figure.

 Julija 2009 se je v Postojni pričela prenova Trga padlih borcev, ki je obsegala mdr. nivojsko ureditev z novim tlakovanjem, ozelenitvijo in klopmi in ureditev dostopa do cerkve, pri čemer je bil zaradi posodobitve komunalnega sistema in gradnje intervencijske poti ob stopnišču spomenik premaknjen nekoliko bolj levo (ok. 450 cm) in višje; dojemanje spomenika s posegom ni bilo pokvarjeno. Projekt je financirala postojnska občina in Evropski sklad za regionalni razvoj.

Za konec omenimo še zadnje Smerdujevo delo v Postojni, človeško ribico na glavni fasadi dvorca Adelsberg (Titov trg 2) ob vznožju vzpetine Sovič, kjer ima sedež Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU.[8]

Izbor literature, virov

Stane Mikuž, Kipar Frančišek Smerdu, Umetnost, maj-junij 1939, str. 213–220; Cene Velepič, Frančišek Smerdu, Ljubljana 1971 (katalog razstave); Aleksander Bassin, Revolucija in umetnost. Izbor slovenskih spomenikov NOB, Ljubljana 1974; Ivan Sedej, Poet okamenele lepote – akademski kipar Frančišek Smerdu, v: Ljudje ob Pivki, 1 (ur. Silvo Fatur), Postojna 1975, str. 173–174; Akademski kipar Frančišek Smerdu 1908 –1964, Spominska razstava ob 70-letnici njegovega rojstva (ur. Ciril Velepič), Postojna 1978; Nelida Silič-Nemec, Javni spomeniki na Primorskem 1945–1978, Koper 1982; Špelca Čopič, Smerdu, Frančišek, Enciklopedija Slovenije, 12, Ljubljana 1998, str. 83–84; Špelca Čopič, Frančišek Smerdu, Ljubljana 2000; Ivan Žnidaršič, Investicije. Prenova trga padlih borcev, Postojna 1909 – Naša občina v besedi in sliki, julij 2009, str. 14; Stana Zavadlav, Spomenik bo še bolj viden, Primorske novice, 15. julij 2009, str. 9; Polona Škodič, Kulturni apel za Frančiška Smerduja, Postojnski prepih, januar 2015, str. 13; Maruša Kocjančič, Spomenik ilegalcem/ Monument to Underground Resistance Fighters, v: Življenja spomenikov. Druga svetovna vojna in javni spomeniki v Sloveniji 1945–1980. Študentska dokumentarna razstava/ The Lives of Monuments. World War II and Public Monuments in Slovenia 1945–1980. Student Documentary Exhibition (katalog razstave), Ljubljana 2018, str. 69; Mateja Breščak, Frančišek Smerdu (1908–1964). Donacija Narodni galeriji, v: Frančišek Smerdu (19081964). Donacija Narodni galeriji (katalog razstave), ur. Mateja Breščak, Ljubljana 2020, str. 713, 16–18, 20, 35 (kat. št. 4, 13); Aleksander Bassin, Frančišek Smerdu (tipkopis; hrani Knjižnica Bena Zupančiča Postojna); SBL, Smerdu, Frančišek (avtor gesla Stane Mikuž; https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi586428/); PSBL, Smerdu, Frančišek (avtorica gesla Nelida Silič-Nemec, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi586428/).

Simona Kermavnar

  1. Slike

    1. Frančišek Smerdu, kip borca/strelca na spomeniku v Postojni (foto: Simona Kermavnar)
    2. Frančišek Smerdu in Janko Omahen (arh.), spomenik NOB v Postojni (foto: Simona Kermavnar)
    3. Frančišek Smerdu, Edo Mihevc (arh.), Ciril Cesar (pomoč pri kiparski izvedbi), Ilegalec/spomenik ilegalcem, Ljubljana (foto: Simona Kermavnar)
    4. Frančišek Smerdu, Strelec, osnutek za spomenik NOB v Postojni, patiniran mavec (inv. št. NG P 984; vir: Frančišek Smerdu (1908–1964). Donacija Narodni galeriji, str. 20)
    5. Frančišek Smerdu, spomenik NOB v Postojni, detajl z borčevo glavo (foto: Simona Kermavnar)
    6. Frančišek Smerdu, relief Rojstvo v porodnišnici Postojna (foto: Simona Kermavnar)
    7. Frančišek Smerdu, človeška ribica, Postojna (foto: Simona Kermavnar)
    8. oznorMB
      btr

     

Opombe

[1] Gl. Nelida Silič-Nemec, Javni spomeniki na Primorskem 1945–1978, Koper 1982, str. 21–39.

[2] Silič-Nemec, n. d., str. 150151 (kat. št. 250); za Smerdujev spomenik v Postojni gl. prav tam str. 154 (kat. št. 266).

[3] Slovenski kulturni dom v Trstu, v: DOCOMOMO Slovenija_100: Do_co,mo.mo_Slovenia_100 (ur. Nataša Koselj), Ljubljana 2017, str. 87.

[4] Osnutek v patiniranem mavcu je del donacije umetnikove hčerke Mojce Smerdu Narodni galeriji v Ljubljani.

[5] Mateja Breščak, Frančišek Smerdu (1908–1964). Donacija Narodni galeriji, v: Frančišek Smerdu (19081964). Donacija Narodni galeriji (katalog razstave), ur. Mateja Breščak, Ljubljana 2020, str. 9–10.

[6] Smerdujeva je o tem, kako ohraniti dela njenega očeta in jih hkrati pokazati širšemu občinstvu, začela razmišljati že ob priložnostni spominski razstavi v Postojni ob 70. obletnici njegovega rojstva leta 1978. Ker pa se v Postojni niso našli primerni prostori (sama je razmišljala o rojstni hiši Frana Windischerja v središču mesta), se je odločila za podaritev mavčnih originalov Narodni galeriji v Ljubljani (gl. Mojca Smerdu, O donaciji avtorjevih del Narodni galeriji, v: Frančišek Smerdu (19081964). Donacija Narodni galeriji (katalog razstave), ur. Mateja Breščak, Ljubljana 2020, str. 6).

[7] Gl. Silič-Nemec, n. d., str. 26.

[8] Na tem mestu se zahvaljujem gospe Mateji Premrl (Knjižnica Bena Zupančiča) za možnost vpogleda v gradivo, ki ga o Smerdujevem spomeniku v Postojni hrani knjižnica.

Ne spreglejte

Stoletje Godbe Cerknica v fotografskem objektivu

V Galeriji Krpan so sinoči odprli pregledno fotografsko razstavo, posvečeno stoletnici Godbe Cerknica, ki je …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja