Tea Nagode z razstavo »pasjih pogledov« tudi v Izolo

Mlada postojnska fotografinja opozarja na slab odnos Slovencev do živali in zbira sredstva v njihovo dobrobit. Razstava Poglej me v oči s fotografijo in besedo po Postojni in Ljubljani navdušila tudi izolsko občinstvo.

Razstava mlade postojnske fotografinje Tee Nagode, Poglej me v oči, v kateri avtorica skozi besedo in fotografijo predstavlja zgodbe večjih ali manjših štirinožcev, je po Postojni in Ljubljani pretekli konec tedna obiskala tudi Izolo, kjer je v galeriji Plac Izolanov naletela na veliko pozornosti. Posebnost Teinih razstav ni samo motivika – avtorica se ukvarja s fotografijo živali– ampak tudi dobrodelna nota vseh treh. Avtorica je namreč povsod uspešno zbirala sredstva za zapuščene živali.

Spodbuden odziv občinstva na vseh treh prizoriščih

»Vtisi z mojih prvih dveh razstav so izjemni. Sploh s septembrske, saj je bila prva, poleg tega pa še domačem kraju. Nisem pričakovala tolikšnega obiska, donacij za živali … Navdušena sem nad hitrostjo polnjenja moje prve knjige vtisov in obiskovalcev tudi iz drugih krajev. Skratka, pozitivno presenečena. Tudi v Ljubljani, v Vojaški zdravstveni enoti v Šentvidu, kjer smo drugič postavili razstavo, je bilo nekaj posebnega,« pripoveduje Tea. »Občinstva so se razstavljeni psi s svojimi zgodbami dotaknili. Tisti, ki so se je udeležili, vedo, da ima nekaj kužkov za sabo kar žalostno in kruto preteklost. Veliki ljubitelji živali so ob omenjenih potočili tudi kako solzo. Spet pri drugih so solze tekle zaradi smeha in prikupnega načina kako “so se kužki” predstavili.« Na organizirane oglede razstave so prišli tudi razredi osnovnih šol in učenci s posebnimi potrebami. Odziv je bil zelo pozitiven in spodbuden, ugotavlja avtorica razstave in o dobrodelnosti dodaja:  »V Postojni smo zbirali finančna sredstva, hrano, odeje, posode ipd. za Društvo za zaščito živali Postojna in Društvo za zaščito in pomoč živalim sveta in njihovim skrbnikom Animal Angels.  Zbrali smo kar veliko donacij, za katere sta bili omenjeni društvi neizmerno hvaležni.«

»Dedek Mraz« za živali v stiski

Decembra je Tea organizirala tudi akcijo “Praznično darovanje za živali v stiski”, ki je potekala ves mesec, zbiralo pa se je po več krajih po Sloveniji. »Ker je bila razstava v Ljubljani ravno v tistem času, sem donacije, zbrane v Vojaški zdravstveni enoti, priložila k donacijam, zbranim v omenjeni akciji. V januarju sem vse stvari v imenu dedka Mraza predala Društvu Lajka iz Ljubljane in Društvu za zaščito živali Postojna. Tudi takrat smo zbrali ogromno hrane, odej in finančnih sredstev. Zelo sem bila zadovoljna!« Vse, kar bodo zbrali v Izoli, pa bo predala tamkajšnjem Društvu za dobrobit živali.

Razstava bo na ogled vse do 2. februarja v Placu Izolanov in bo tudi v nadaljnje imela dobrodelno noto. V tistem kraju, kjer bo gostovala, bodo donacije zbirali za tamkajšnja društva. 

Prepolna zavetišča, zlorabljene živali …

»Na vprašanje, kakšen odnos imamo Slovenci do živali, bi vsaka žival, če bi lahko govorila, odgovorila drugače. Veliko jih ima topel dom in lastnika, ki ga ima rad in se zaveda, da žival ni stvar, ampak živo bitje in mu nudi vse potrebno. Veliko njih pa živi v grozljivki. Tisti, ki verjamejo v to, da v Sloveniji mučenja in zlorabljanja živali ni in se takšne stvari dogajajo samo drugod po svetu, se motijo. Tudi pri nas je tega ogromno. Preden sem se začela ukvarjati s fotografijo živali, sem bila tudi sama prepričana, da je pri nas situacija na tem področju odlična. Zdaj, ko sodelujem z različnimi društvi in spremljam njihova reševanja, odvzeme in pomoč živalim, mi je vedno bolj jasno, da temu ni tako,« pripoveduje sogovornica. Po njenem mnenju nam že natrpanost zavetišč lahko da misliti. V Sloveniji redko kdaj na cesti vidiš potepuške pse – torej so zavetišča bolj ali manj zapolnjena s psi, ki so jih tja pripeljali neodgovorni lastniki. »Veliko ljudi kupi žival brez zavedanja, da je to živo bitje, ki potrebuje tvojo ljubezen, čas, čas in še enkrat čas. Prav tako pri treh mesecih, ko je še tista prikupna, zanimiva mala kepica, kot pri enem, treh, petih ali pa desetih letih. Veliko živali pristane pri nekomu doma kot “šaljivo” rojstnodnevno darilo, veliko psov je še vedno na verigah v neustreznih življenjskih pogojih, na mrazu ali vročini, brez vode, zavetja, hrane, sprehodov itn,« ugotavlja mlada fotografinja. »Nimamo veliko pasjih potepuhov, zato pa vsak dan na socialnih omrežjih vidim najmanj tri objave, s katerimi ljudje iščejo dom za najdene mačje mladiče. Teh je ogromno.

»Skratka, če bi lahko shiran kuža, ki že vrsto let preživlja privezan na prekratki verigi za hišo in vsak dan čaka na malo tiste ljubezni, pozornosti in topline, medtem ko njegov “lastnik” hodi mimo njega, kot da ne obstaja, govoril, bi povedal, da je odnos Slovencev do živali grozen. Vsak kuža oz. vsaka žival ima svojo zgodbo. To je poleg posebnosti v pasjih očeh tudi bistvo razstave Tee Nagode, ki bo izbor svojih fotografij v prihodnje preselila še v druge kraje po Sloveniji. Za tem bo sledil krajši odmor in posvečanje strankam. »Ob tem bom pa varčevaIa za naslednjo razstavo, saj ta s seboj prinese kar precej stroškov« Tea ima že nekaj idej glede tematike, a naj te zaenkrat ostanejo še njena mala skrivnost.

Blanka Markovič Kocen

Foto: Rebeka Bajec, Neja Kalan, Barbara Nagode, Marjan Nagode