Vpliv tirolskega rezbarskega dela na Toneta Kralja, slikarja

Cerkev sv. Martina (RNKD ev. št. 3670) v zaselku Fara v Hrenovicah pri Postojni se posredno omenja že v 13. stoletju (zasnova sega menda še v 10. stoletje), s patrocinijem določno (ecclesia sancti Martini de Crenouitz) pa 1349. Današnja triladijska cerkev s poznogotskim prezbiterijem je rezultat predelav v 17. stoletju (1625 letnici na glavnem in desnem portalu pročelja; zvonik je datiran 1639) in 18. stoletju, od starega gotskega prezbiterija sta ostali le še dve stenski konzoli za velikim oltarjem (Höfler). Leta 1787 je tedanji hrenoviški župnik Andrej Semen (1749–1791) na dražbi kupil znamenit oltar, ki je bil prej last ljubljanskih frančiškanov. Sredi tridesetih let 20. stoletja je Plečnikov učenec arhitekt in oblikovalec Maks Strenar (*1901 †1968) ob sodelovanju Toneta Kralja prenavljal cerkev. Umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc je v svojih terenskih zapisih leta 1951 zapisal: »Kot arhitekt se je v cerkvi slabo uveljavil arh. Maks Strenar, ki je razkosal Cussov veliki oltar in figure raztresel po prezbiteriju. Čedne so slike po stenah, dela Toneta Kralja. V ladji: veseli in žalostni del rožnega venca, v prezbiteriju častitljivi del. Slikano 1942–1943. V ciklu trpljenja politična tendenca (laški vojaki, karikiran Mussolini ipd.) …«.

Kamniti oltar je bil sprva posvečen sv. Križu in zanj je stroške plačal bogati ljubljanski trgovec, bankir in mecen Jakob Schell pl. Schellenburg (*1652 †1715) pri domačem kamnoseku Mihaelu Kuši (Cussa; *ok. 1657 Kuši pri Ajdovščini †1699 Ljubljana), najpomembnejšem izdelovalcu oltarjev na Kranjskem v zadnjem desetletju 17. stoletja. Pogodba je bila sklenjena leta 1694, kamnosek je bil po njej dolžan v Benetkah kupiti vso marmorno plastiko ter lesen kip Kristusa. Poleg tega je bila pogodba zelo natančna glede kakovosti teh del: vsa marmorna plastika je morala biti delo primo Mastro di Venetia. Danes je znano, da jo je mogoče pripisati Paolu Callalu (*Benetke 1655 † Benetke 1725). Oltar je bil dokončan in postavljen leta 1695 (gl. Resman, Klemenčič).

V času reform cesarja Jožefa II. je bil frančiškanski samostan v Ljubljani ukinjen. Cerkev je bila eksekrirana in po dveh letih porušena, samostan pa adaptiran in je služil potem kot licej, med potresom 1895 močno poškodovan in na začetku 20. stoletja odstranjen. Oltar sv. Križa je bil leta 1787, kot rečeno, prodan župnijski cerkvi sv. Martina v Hrenovicah. Ker pa je bil za to svetišče previsok, so mu znižali vrh, in ker je hrenoviška cerkev posvečena sv. Martinu, so morali veliki oltar tudi temu ustrezno posvetiti, pri čemer so namesto križa dali v oltar sliko zavetnika.

Od uničujoče predelave sredi tridesetih let minulega stoletja danes na mestu stoji le marmorni podstavek s kipoma angelov. V sklopu predelav je bila na podstavek postavljena monumentalna figuralna skupina sv. Martina na konju z beračem, izdelek tirolske rezbarske delavnice, ki jo flankirata Kraljevi sliki: na gledalčevi levi nadangel Mihael, vizavi pa sv. Ciril in Metod.

Namen pričujočega članka je pokazati vpliv te tirolske lesene figuralne skupine na Toneta Kralja, saj se je pri vseh (meni znanih) slikarskih upodobitvah sv. Martina, ki deli plašč z beračem, zgledoval prav po njej, dogodek pa se vedno odvija v zasneženi zimski pokrajini.

Še prej nekaj besed o samem umetniku in o zavetniku cerkve. Tone Kralj se je rodil leta 1900 v vasi Zagorica (Dobrepolje) na Dolenjskem. Skupaj z bratom Francetom je bil utemeljitelj ekspresionizma in nove stvarnosti na Slovenskem ter eno najbolj prepoznavnih imen slovenskega slikarstva, kiparstva in umetniške grafike 20. stoletja. Je avtor najobsežnejšega opusa monumentalnih sakralnih poslikav na Primorskem (čez 40 spomenikov), ki je izjemen tudi v evropskem merilu. Na Primorsko so ga, kakor sam pripoveduje, povabili protifašistični, narodno zavedni duhovniki, ki so se navdušili nad objavljenimi reprodukcijami njegovih religioznih del (Klemenc). Leta 1972 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, umrl je leta 1975 v Ljubljani, pokopan je na Kostanjevici.

Sv. Martin Tourski (tudi Turonski) se je rodil leta 316 ali 317 v antični Savarii (današnjem madžarskem kraju Szombathely/Sombotelj) v Panoniji. Vojsko je služil pod cesarjema Konstancijem in Julijanom Odpadnikom. Ko je bil v Galiji, se je zgodil najbolj ikonični dogodek v njegovem življenju in tudi v likovni umetnosti največkrat upodobljeni, namreč srečanje pred mestnimi vrati Amiensa s prezebajočim beračem, za katerega je razpolovil svoj plašč in mu dal polovico. Legenda o plašču je bila prvič zapisana v svetnikovem življenjepisu Vita sancti Martini, ki ga je Sulpicij Sever napisal še za časa Martinovega življenja. Napol goli berač se je Martinu tisto noč prikazal v sanjah in razodel, da je Kristus. Martin si je sanje razlagal kot klic, odločil se je za krst in prosil za oprostitev služenja vojske.

Kip konja je z glavo obrnjen proti gledalčevi levi strani, njegova ušesa so ostro zašiljena. S tremi nogami stoji na tleh, prvo desno ima pokrčeno. Dolgi rep je ravno odrezan in zvezan v vozel. Sv. Martin na njem sedi obrnjen v svojo levo stran, z zgornjim delom telesa pa se obrača h gledalcu. V pokrčeni desnici drži meč, z levico pa privzdiguje svoj rdeči plašč, ki ga bo vsak hip razrezal na dvoje.

V sv. Martinu posvečeni cerkvi v Slivju v Brkinih je Kralj delal med vojno, v letih 1943–1944 (leta 1943 je naslikal tudi platni Rapallo in Cirkus Nazi). V prezbiteriju so pripovedni prizori iz cikla sv. Martina, vključno z najbolj priljubljenim prizorom. Konj in svetnik sta povsem povzeta po figuralni skupini v Hrenovicah. Večkrat je bilo povedano, da sv. Martin ponuja pravkar razrezani plašč beraču v slovenskih barvah (Pelikan); enake barve lahko sicer vidimo tudi na plastiki.

Leta 1960 je Kralj isti prizor naslikal v župnijski cerkvi sv. Jurija v Šturjah v Ajdovščini, in sicer v desni luneti prezbiterija. Svetnik je domala identičen tistemu v Slivju in torej tudi tirolski plastiki; tudi berač je podoben, konj pa je drugačen, bolj dinamičen. V župnijski cerkvi sv. Martina v Šmartnem je Martinov cikel naslikan v prezbiteriju, med drugim tudi prizor, v katerem Martin deli plašč z beračem pred mestnimi vrati Amiensa. Zaradi neobstojnosti zgodnejših poslikav na belež je bil tukaj kot nosilec poslikave uporabljen lesonit. Čeprav je to cenen in neobstojen material, je slikarju omogočal intenzivnejši barvni učinek (Kranjc). Sam svetnik in konj rahlo variirata omenjeno tirolsko delo v Hrenovicah.

Simona Kermavnar

Slike

3. 1. Ž. c. sv. Martina, Hrenovice, pogled iz ladje proti prezbiteriju (vir: Fototeka UIFS ZRC SAZU, splet; https://france-stele.zrc-sazu.si/details/714)
   2. Tone Kralj, Sv. Martin, ž. c. sv. Martina, 1943–1944, Slivje v Brkinih (repr. po: Egon Pelikan, Tone Kralj…, Ljubljana 2016, str. 174)
   3. Tirolska rezbarska delavnica: Sv. Martin, ok. 1930, ž. c. sv. Martina, Hrenovice
   4. Tone Kralj, Sv. Martin pred vrati Amiensa, izrez, ž. c. sv. Martina, 1960, Šmartno v Brdih

Izbor literature, virov

Milček Komelj, Slovensko ekspresionistično slikarstvo in grafika, Ljubljana 1979; Iztok Durjava, Nova stvarnost na Slovenskem, v: Ekspresionizem in nova stvarnost na Slovenskem 1920–1930 (gl. urednik Stane Bernik), katalog razstave, Ljubljana 1986, str. 63–78; Blaž Resman, Barok v kamnu. Ljubljansko kamnoseštvo in kiparstvo od Mihaela Kuše do Francesca Robbe, Ljubljana 1995; Igor Kranjc, Stenske poslikave Toneta Kralja na Primorskem, v: Sakralna umetnost Toneta Kralja na Primorskem, Ljubljana 1998, str. 7–31; Milček Komelj, Pogled na religiozno slikarstvo bratov Kraljev, v: Sakralna umetnost Toneta Kralja na Primorskem, Ljubljana 1998, str. 39–48; Anton Ožinger, Frančiškanski samostan v Ljubljani od preselitve 1784 do leta 1903, v: Frančiškani v Ljubljani. Samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja (ur. Silvin Krajnc), Ljubljana 2000, str. 201–254: 204–205; Metoda Kemperl, Umetnostnozgodovinski pregled, v: Dekanija Postojna, 1 (ur. Luka Vidmar), Celje 2006, str. 15–25: 24 (Leksikon cerkva na Slovenskem); Rebecca Možina, Župnijska cerkev sv. Martina pri Fari, v: Dekanija Postojna, 1 (ur. Luka Vidmar), Celje 2006, str. 28–33 (Leksikon cerkva na Slovenskem); Alenka Klemenc, Sedej & Dostal kontra Kralj: kritika Toneta Kralja ob poslikavi župnijske cerkve v Volčah, Arhivi, 29, št. 2, 2006, str. 253–262; Mojca Benčina, Tone Kralj in poslikave cerkva na slovenskem Primorskem, Maribor 2010; Egon Pelikan, Tone Kralj in prostor meje, Ljubljana 2016; Matej Klemenčič, Enrico Lucchese, Ferdinand Šerbelj, Pietà Antonija Belluccija za Schellenburgov Križev oltar pri ljubljanskih frančiškanih /Antonio Bellucci‘s Pietà for Jakob Schell von Schellenburg‘s Altar of the Holy Cross in the Former Franciscan Church in Ljubljana, Zbornik za umetnostno zgodovino, 2016, str. 119–148; Franc Rupnik, Zgodovina hrenoviške župnije (ur. Leon Debevec), Hrenovice (Župnija in Ognjišče d. o. o.) 2018, str. 155; Janez Höfler, Historična topografija predjožefinskih župnij na Slovenskem: Primorska (Oglejski patriarhat, Tržaška škofija), Ljubljana 2022, str. 157 (Razprave/Dissertationes), 41; Kruha in iger. Slikarstvo Toneta Kralja 1941–1945 (ur. Tina Fortič Jakopič, Marko Ličina), razstavni katalog, Ljubljana 2023; Digitalni arhiv Franceta Steleta. Hrenovice, ž. c. sv. Martina; SBL slovenska-biografija.si/oseba/sbi299895/; https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi619219/; https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi541007/; https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi162810/).